Med 21. in 24. aprilom 2015 smo učenci pod vodstvom učiteljice Polone Mežnar obiskali Makedonijo. Skupaj z Osnovno šolo Blaže Koneski iz Prilepa smo tako že tretje leto opravili mednarodno izmenjavo učencev v okviru EKO šol. Bilo nas je 15 učencev – 2 devetošolki, 12 osmošolcev in osmošolk ter 1 sedmošolec, spremljali pa sta nas učiteljica Polona Mežnar in poslovna sekretarka Mateja Debevc.
Na pot smo se odpravili že navsezgodaj zjutraj. Najet smo imeli dokaj prostoren avtobus in tako smo (kljub dolgi vožnji – približno 15 ur v eno smer, skupaj s postanki) ves čas vožnje uživali, ure pa so kar hitele mimo nas. Zaposlili smo se z različnimi igrami, risanjem, klepetanjem ter poslušanjem glasbe. Na vsaki dve uri smo se za nekaj minut tudi ustavili na postajališčih, kjer smo pomalicali in se nadihali svežega zraka. Potovali smo čez Hrvaško, Srbijo in seveda Makedonijo. V Prilep (našo ciljno točko) smo prispeli v večernih urah.
Ko smo skozi okna avtobusa na postaji zagledali makedonske učence, ki so čakali na nas, smo vsi čutili rahel strah – kako se bomo sporazumevali, kakšna bo hrana, kakšne so njihove navade… Izstopili smo iz avtobusa, vzeli svojo prtljago ter poiskali svojega bodočega gostitelja. Že na začetku smo se dobro ujeli. Odpeljali so nas na svoje domove, kjer so nas predstavili družinskim članom ter nam razkazali stanovanja. Ker smo bili utrujeni od naporne vožnje, smo prvi večer odšli kar kmalu spat. Vedeli pa smo tudi, da bo naslednji dan verjetno naporen.
Naslednje jutro smo se vsi skupaj zbrali pred njihovo šolo (OŠ Blaže Koneski) in si jo na hitro tudi ogledali. Kmalu zatem smo se z avtobusom odpeljali v Ohrid na jugo-zahod Makedonije.
Vožnja je bila dokaj dolga, a v primerjavi z našo potjo iz Slovenije, to ni bilo nič. Najprej smo si ogledali Mikrobiološki inštitut ter se sprehodili po parku v njegovi okolici. Potem smo si vzeli nekaj časa in v tamkajšnji restavraciji pojedli kosilo.
Po okusnem obroku pa smo se z avtobusom popeljali še k največjemu makedonskemu jezeru – Ohridskemu jezeru. Leži na meji z Albanijo in je tako veliko, da ga zlahka zamenjamo z morjem. Res pa je, da je voda v njem izjemno čista, zato v poletnih mesecih služi tudi za kopanje.
Na začetku smo se sprehodili ob jezeru ter okolici, kasneje pa smo pluli tudi v čolničkih, kjer nam je veslač povedal nekaj o zgodovini in o zanimivostih jezera. Potem smo obiskali še cerkev Sv. Nauma. Uživali smo ob pogledu na prečudovito okolico. Z Makedonci smo se že bolje spoznali in postali pravi prijatelji.
Naš tretji dan smo izkoristili za obisk Kruševa. Med gručami hiš smo se pripeljali do travnika ob gozdu, kjer stojita spomenik in muzej v spomin Tošu Proeskemu, slavnemu makedonskemu pevcu, ki je na žalost zelo zgodaj izgubil življenje v prometni nesreči. Tam smo parkirali avtobus, sami pa se odpravili na krajši pohod do križa, postavljenega Tošu. Ko smo se vrnili k avtobusu, smo si pred odhodom ogledali še muzej. Nato smo se odpeljali nižje proti mestu, kjer smo si ogledali še en Tošev muzej, kjer so bile razstavljene njegove fotografije, oblačila, kitare, motorji, zgoščenke,… Potem smo šli še k njegovemu grobu, od tam pa v Makedonium – zgodovinski in estetski spomenik, ki zaznamuje boj Makedoncev za svobodno in neodvisno državo. Za konec dneva pa smo šli še v restavracijo, kjer smo se najedli odličnih pic, pa tudi dolgo klepetali.
Na naš zadnji skupni dan v Makedoniji smo si ogledali še občinsko stavbo v Prilepu, ki je bila zares velika in v primerjavi z drugimi hišami izjemno bogato in sodobno opremljena. Tam smo spoznali tudi župana, ki nas je vse lepo nagovoril. Spregovorili smo tudi za televizijo – povedali smo, kako se počutimo v Makedoniji in kako nam je Prilep všeč. Na koncu pa je sledil še najtežji del – poslavljanje. Z Makedonci smo postali res dobri prijatelji, zato se nam je bilo toliko težje posloviti od njih. Izmenjali smo si telefonske številke in podobno ter se za slovo še zadnjič objeli.
Pot domov se nam je, v primerjavi s potjo proti Makedoniji, zdela daljša. Seveda smo si vsi želeli, da bi čim prej spet k sebi stisnili svoje domače, a smo bili zaradi preteklih dni vsi precej utrujeni. Vseeno pa smo imeli dovolj energije za vpitje, smeh, igre in nore domislice. Čeprav smo se v Kamnik vrnili šele v soboto okoli treh zjutraj, nismo med potjo skoraj nič spali. Starši so nas nasmejani sprejeli in skupaj z njimi smo se zaspani odpravili domov.
Od izleta smo vsi odnesli le pozitivne izkušnje in komaj čakamo, da kaj takega spet ponovimo. Spoznali smo nove kraje, nove ljudi in nove navade. Nihče od nas te izkušnje prav gotovo ne bo pozabil, zagotovo pa bomo z našimi pripovedovanji o izletu za obisk Makedonije navdušili še koga. Vsi pa že komaj čakamo, da naslednje leto Makedonci obiščejo nas v Kamniku!
Maja Strle, 8. a
