Učence dveh oddelkov drugega razreda OŠ Trebnje in PŠ Dobrnič, ki so vključeni v podaljšano bivanje, sem spodbujala, naj tudi doma opazujejo svojo bližnjo okolico, živo in neživo naravo. Tako so posledično z velikim zanosom sami začeli v šolo prinašati živali.
Na ta način smo si ogledali nekaj vrst kobilic, bogomolk, sršena, oso, muhe, pajke, paličnjake, polže, gosenice in deževnike. Pri tem je bilo najbolj zanimivo to, da so to hladnokrvne živali, ki praviloma pri učencih sprva ne vzbujajo veliko zanimanja. Kljub temu pa so te živali učence močno spodbudile k opazovanju in delu z njimi, povečale so njihovo motivacijo in jih spodbudile k različnim dejavnostim.
Po končanih aktivnostih v učilnici smo živali vrnili v njihovo primarno okolje.
Marsikateri učenec je na ta način odpravil predsodke do posamezne živali in ugotovil, da so živali tako kot mi čuteča bitja. Ugotovili so, da so gojili neutemeljene strahove do določenih vrst živali.
Učenci so si živali dobro ogledali, jih poslušali, povohali, gledali pri prehranjevanju in se jih dotikali.
Z moje strani so bili vodeni korak za korakom od bežnega dotika do stopnje, ko so žival nosili v svoji dlani. Občutki učencev ob premaganem strahu so bili nepopisni. Po končanih aktivnostih so bili vidno zadovoljni in občutilo se je, kako jim je z ramen padlo težko breme neutemeljenega odpora in morebitnega gnusa. Predsodki do določenih živali so na ta način izgubili svojo moč ali vsaj deloma izpuhteli.
Ugotovili smo, da takšen stik z živaljo povečuje željo učencev do učenja, novih spoznanj, dosežkov, pomaga razvijati timsko delo in njihove komunikacijske sposobnosti. Učenci so hkrati na ta način razvijali občutek odgovornosti in se učili delovne discipline. Takšen način dela pa pripomore tudi k večjemu interesu za spoznavanje naravoslovnih vsebin.
Nina Dimec Dular, prof.,
OŠ Trebnje
