EKOKVIZ ZA SŠ 2014/2015 - ENERGETSKA VLAKNA

ENERGETSKA VLAKNA - 1. del
UVOD
Oktober je mesec pisanih in romantičnih sprehodov po gozdovih. Jesen je poskrbela, da so drevesa porumenela, kostanji pa nas razveseljujejo s svojimi slastnimi plodovi. V občudovanju jesenskih gozdov lahko uživamo tudi na sprehodu po travniku ali poljih, saj so pisano obarvani. Jeseni zorijo številni gozdni plodovi, če je dovolj dežja, pa tudi gobe. Če nekaj časa v gozdu tiho sedimo, lahko opazimo gozdne živali, ki si delajo zalogo za zimo, nekatere zbirajo žir, želod in druge plodove ter jih shranjujejo, da bodo njihova hrana v hladni in pusti zimi. Med najbolj opaznimi plodovi so kostanj, žir in želod.
Med jesenskim sprehodom po gozdu nas bo zasipavalo pisano listje, ki bo z dreves padalo proti tlom, topel veter pa nas bo nežno božal, ko bomo uživali v tej čudoviti predstavi narave. Listje bo iz rumenih in rdečih barv počasi prešlo v rjave barve in povsem odpadlo. Le gabri, mlade bukve in hrasti bodo suho listje obdržali do pomladi. Drevesa se bodo počasi potopila v zimsko spanje in gozd bo zaspal. Še ptice bodo tiho in sprehodi skozi gozd bodo v tišini do pomladi, ko se bo gozd znova prebudil iz zimskega spanja in se bo znova zaslišalo petje ptic, drevesa bodo višja, poganjale bodo nove veje in listi. Približalo se bo poletje, ko nam bo gozd zagotavljal hladno senco med svojimi krošnjami dreves. Po poletni nevihti bomo šli v gozd po gobe, se posladkali z gozdnimi jagodami in poslušali petje ptic. Nato se krog zaključi in na novo začne. Pride jesen.
ZELENA DEŽELA
Slovenija je dežela gozdov. Z njim je prekrite okoli 3/5 površine, kar pomeni, da je skoraj vsak slovenski kraj v bližini gozda. V Sloveniji smo z godom tesno povezani in ob lepih dnevih je mogoče v primestnih godzvoih najti številne sprehajalce in rekreativce.
Pred nekaj stoletji je gozd poraščal skoraj celotno ozemlje Slovenije do višine okoli 1800 m. Ko so se naselili prvi prebivalci, se je začelo njegovo krčenje. Prvim naseljencem je bil les pomemben za gradnjo bivališč, ogrevanje, kuhanje in številne izdelke. S krčenjem gozda pa so pridobivali tudi zemljo za pridelavo poljščin. V gozdu so lovili divjad in nabirali gozdne sadeže.
Gozd je zapleteno prepletena združba rastlin, živali in mikroorganizmov. V slovenskih gozdovih raste 950 rastlinskih vrst. Od tega je 71 drevesnih (10 iglavcev in 61 listavcev). Mogoče je najti tudi nekaj tujih drevesnih vrst, ki so jih k nam prinesli od drugod (duglazija, zeleni bor, rdeči hrast, robinija,...). Najbolj razširjeni drevesni vrsti sta bukev in smreka. Gozd je dom 95 vrstam ptic, 70 vrstam sesalcev, 17 vrstam dvoživk in 10 vrstam plazilcev.
Slovenski gozdovi na leto porabijo okoli 7,5 milijona ton ogljikovega dioksida, katerega del se veže v les, in proizvedejo okoli 5,5 milijona ton kisika. V svetovnem merilu so pomemben ponor ogljikovega dioksida.
Gozdovi varujejo tla pred erozijo in preprečujejo nastanek plazov. Zadržujejo padavinsko vodo in preprečujejo njeno prehitro izhlapevanje. Gozd vpliva na temperaturo in zračno vlago. Kraji v bližini imajo ponavadi v vročih poletnih mesecih nekoliko nižjo temperaturo.
Glavni proizvod gozda je les, ki se uporablja na številnih področjih. Les uporabljamo za izdelavo pohištva, gradnjo hiš, izdelavo različnih orodij in pripomočkov, za okrasne elemente in ogrevanje. Ljubitelji borovnic, kostanja, gob in brusnic so redni obiskovalci gozda, ki nam vsako leto obilno postreže z njimi. je dežela gozdov. Z njim je prekrite okoli 3/5 površine, kar pomeni, da je skoraj vsak slovenski kraj v bližini gozda. V Sloveniji smo z gozdom tesno povezani in ob lepih dnevih je mogoče v primestnih gozdovih najti številne sprehajalce in rekreativce.

SLOVENSKO GOZDARSTVO
Gozdarstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in izkoriščanjem gozdov. Je dejavnost, pri kateri se posledice izvedenih ukrepov vidijo šele po dolgih letih. Gozdarstvo v Sloveniji lahko razdelimo na tri veje: gospodarska, upravljalska in izobraževalno-raziskovalna.
Gospodarska veja se ukvarja neposredno s pridobivanjem lesa iz gozda in z gojitvenimi deli. To so gozdarska podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem lesa.
Upravljalska veja je javna gozdarska služba, katere osnovni namen je skrb za pravilno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Zavod za gozdove Slovenije izvaja naloge javne gozdarske službe.
Izobraževalno-raziskovalno vejo sestavljajo izobraževalne ustanove in gozdarski inštitut, ki izobražujejo nove kadre in izvajajo različne raziskave s področja gozdarstva. Lastniki gozdov večinoma uporabljajo storitve gospodarske in upravljalske veje, torej storitve gozdarskih podjetij in javne gozdarske službe.
Z besedo gozdar ali gozdarka (včasih tudi logar in logarka) največkrat poimenujemo človeka, ki se z gozdom ukvarja poklicno. To so upravitelji gozdov, gozdni delavci, revirni gozdarji, vodje gozdnih del in drugi. Kot gozdarje najpogosteje srečamo revirne gozdarje in gozdne delavce.
Revirni gozdar je uslužbenec Zavoda za gozdove Slovenije, ki spremlja in skrbi za primerno upravljanje gozdov v revirju (=območje), na katerem deluje. Na terenu izvaja večino nalog, ki jih od Zavoda za gozdove zahteva zakonodaja. V sklopu tega predvsem spremlja stanje gozdov, svetuje lastnikom, izbira drevesa, primerna za posek, in načrtuje negovalna dela. Storitve revirnih gozdarjev so brezplačne, saj gre za uslužbence javne gozdarske službe.
Gozdni delavci so uslužbenci podjetij, ki se ukvarjajo z gozdno proizvodnjo. To so ponavadi sekači in traktoristi, ki se ukvarjajo s sečnjo in spravilom lesa. Opravljeno morajo imeti ustrezno šolo ali pa tečaj za sekača oz. traktorista. Glavno delo sekačev je podiranje in kleščenje dreves. Sekače bomo največkrat srečali z oranžno ali rumeno čelado, odsevnim jopičem ali oblačili z odsevnimi trakovi, motorno žago in nekaterimi drugimi pripomočki. Traktoristi so ravno tako opremljeni s čeladami in zaščitnimi oblačili, ponavadi pa so v bližini traktorja.
Med gozdne delavce spadajo tudi drugi delavci, ki opravljajo različna gozdna dela. To je lahko nega mladja ali gošče, sajenje dreves in drugo.
Upravitelji gozdov so uslužbenci lastnika gozda. So gozdarji, ki skrbijo za lastnikov gozd in organizirajo vsa gozdna dela. Z javno gozdarsko službo in izvajalci se dogovarjajo za izvedbo gozdnih del. Hkrati skrbijo, da gozd lastniku zagotavlja čim večji dohodek, pri ohranjanju njegove vrednosti za poznejše rodove. Ravno tako skrbijo, da posegi v gozd nimajo negativnih vplivov na širše okolje.
Z izrazom gozdno gospodarstvo je bila pred osamosvojitvijo Slovenije poimenovana državna gozdarska služba. Ta ni bila deljena na svetovalno-upravljalski in proizvodni del, kot je danes, temveč je bilo vse v sklopu enega podjetja. Z razpadom Jugoslavije in reformo gozdarske dejavnosti so iz gozdnih gospodarstev nastali javna gozdarska služba (Zavod za gozdove) in izvajalska podjetja.
Gozdna gospodarstva (tudi GG) so imela Slovenijo razdeljeno na območja. Na vsakem območju je delovalo eno gozdno gospodarstvo, ki je skrbelo za upravljanje gozdov, svetovalo lastnikom in trgovalo z lesom. Proste trgovine z lesom ni bilo. Ves les je bilo treba prodati prek gozdnih gospodarstev. Izvajala so tudi dela v gozdovih.
Z osamosvojitvijo so gozdna gospodarstva razpadla. Država jih je razbila na javno službo (Zavod za gozdove), ki skrbi za pravilno upravljanje gozdov, in na izvajalska podjetja, ki so se privatizirala. Pri tem so izgubila monopol nad trgovino z lesom in morala so se začeti vesti tržno. Ta podjetja so pridobila koncesijo za delo v državnih gozdovih. Nekatera so se sčasoma povezala z drugimi podjetji, nekaj pa jih je tudi spremenilo ime. Večina jih je v imenu še vedno ohranila  »gozdno gospodarstvo«, čeprav gre za izvajalska podjetja, ki se primarno ukvarjajo s sečnjo, spravilom, prevozom in trgovanjem z lesom. Na področju slovenskega gozdarstva delujejo številne vladne in nevladne organizacije.
Zavod za gozdove Slovenije (www.zgs.gov.si) je Republika Slovenija ustanovila leta 1993 z Zakonom o gozdovih. Zavod opravlja javno gozdarsko službo v vseh gozdovih na območju Slovenije, ne glede na njihovo lastništvo. Poslanstvo Zavoda za gozdove sta ohranjanje in sonaravni razvoj slovenskih gozdov in vseh njihovih funkcij za trajnostno in kakovostno gospodarjenje ter rabo in ohranjanje narave v gozdnem prostoru v dobro sedanjega in prihodnjih rodov.
Najpomembnejše dejavnosti Zavoda za gozdove so:
- spremljanje stanja gozdov,
- izdelovanje gozdnogospodarskih načrtov,
- izdelovanje gozdnogojitvenih načrtov,
- izdajanje soglasij za posege v gozd in gozdni prostor,
- izbiranje drevja za posek,
- določanje potrebnih gojitvenih del,
- svetovanje lastnikom gozdov,
- usmerjanje in nadziranje gozdnih prometnic (cest, vlak),
- kontrola sečišč,
- ozaveščanje javnosti o pomenu gozdov in ohranjanju narave,
- izobraževanje in usposabljanje lastnikov gozdov.

Zveza lastnikov gozdov (www.mojgozd.net) združuje društva lastnikov gozdov. Glavno poslanstvo zveze je zastopanje in usklajevanje interesov svojih članov. Zveza si prizadeva pospeševati razvoj zasebnega gozdarstva in povečuje ter utrjuje gospodarsko moč gozdnih posestnikov. Lastnike gozdov ozavešča in izobražuje ter skrbi za izdajanje gozdarske literature.
Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (www.kgzs.si) je nevladna organizacija, ki združuje fizične in pravne osebe, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom. Zbornica varuje in zastopa interese članov, jim svetuje in pospešuje gospodarno in okolju prijazno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo. Na področju gozdarstva Kmetijsko-gozdarska zbornica pospešuje razvoj, izboljšuje ekonomske razmere in zagotavlja storitve strokovnih služb, ki so v pomoč pri gospodarjenju z gozdom. Zbornica tudi sodeluje pri oblikovanju zakonodaje in si prizadeva razvijati podeželje. Članstvo v zbornici je obvezno za vse lastnike kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih katastrski dohodek na letni ravni znaša najmanj 167 evrov. V zbornico morajo biti včlanjene tudi pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč in gozdov. V zbornico se lahko prostovoljno včlanijo tudi fizične in pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost. Kmetijsko-gozdarska zbornica ima 13 območnih enot in 59 izpostav območnih enot. V sklopu zbornice deluje še osem kmetijsko-gozdarskih zavodov, Zavod za certifikacijo gozdov in Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu.

SLOVENSKI GOZD V ŠTEVILKAH

Struktura gozdne posesti
Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi; 1.186.104 hektarov gozdov pokriva več kot polovico površine države (gozdnatost je 58,5-odstotna). Pretežni del slovenskih gozdov je v območju bukovih, jelovo-bukovih in bukovo-hrastovih gozdov (70 %), ki imajo razmeroma veliko proizvodno sposobnost.

Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 327.500.000 kubičnih metrov oziroma 276 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46,5 %, listavcev pa 53,5 %. V slovenskih gozdovih na leto priraste 8.000.000 kubičnih metrov lesa ali okroglo 6,7 kubičnega metra na hektar. V zadnjih nekaj letih je bilo v slovenskih gozdovih skupaj posekanih za tri in pol milijona m³ dreves na leto, od tega 60 % iglavcev in 40 % listavcev. Posek zaostaja za mogočim posekom po gozdnogospodarskih načrtih in znaša 70 % mogočega poseka in 40 % tekočega prirastka.
V Sloveniji gozdove poleg naravnih ujm (veter, žled, sneg) v zadnjih letih ogrožajo predvsem gozdnemu drevju škodljive žuželke (v glavnem podlubniki), ki so eden najpogostejših vzrokov za sanitarni posek. Sanitarni posek znaša povprečno kar tretjino celotnega poseka in v različnih letih znaša od 19 do  45 % celotnega poseka. Tako stanje zmanjšuje delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, hkrati pa zmanjšuje bio-ekološko stabilnost gozdov.

GOZDNA DREVESA
Drevesa so rastline, ki najbolj zaznamujejo gozd. Brez njih gozda ne bi bilo. So lesnate rastline, ki imajo ponavadi eno navpično rastoče deblo, iz katerega izraščajo posamezne veje, in so višja od treh metrov. Drevesa imajo korenine, deblo, veje in liste oz. iglice. Drevesa močno vplivajo na okolje. S koreninami preprečujejo erozijo tal in z debli varujejo pred plazovi. Z njimi lahko zavarujemo polja in naselja pred močnimi vetrovi (npr. burja v Vipavski dolini). Drevesa so velik porabnik ogljikovega dioksida in proizvajalci kisika: odrasla bukev porabi 9,3 m³ ogljikovega dioksida na dan in sprosti 9,4 m³ kisika.
Na Zemlji je okoli 100.000 različnih vrst dreves, ki pomenijo 25 % vseh rastlinskih vrst. Večina jih uspeva v tropskem območju. V slovenskih gozdovih uspeva 71 različnih domačih (avtohtonih) drevesnih vrst. Od tega je 10 vrst iglavcev in 61 vrst listavcev. K tej številki pa je treba dodati še nekaj drevesnih vrst, ki izvirajo od drugod in so jih k nam prinesli v preteklosti. Te vrste nimajo večjega pomena za naše gozdove, z izjemo robinije (Robinia pseudoacacia), ki je zelo agresivna in izrinja nekatere domače drevesne vrste. Najpogostejše drevesne vrste v naših gozdovih so bukev, jelka, smreka, javorji, hrasti, bori in jesen. Druge vrste so redkejše, kljub temu pa je njihova vloga pomembna.

Bresti so listopadne drevesne vrste, ki izhajajo iz Azije. Razširjeni so po vsej severni polobli v zmernem in tropskem gorskem pasu. So sestavni del naravnih gozdov, ki pa so v 19. in zgodnjem 20. stoletju dobili svoj prostor tudi v hortikulturi, kot okrasna drevesa. Ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja je breste močno zdesetkala holandska bolezen brestov, ki jo povzroča gliva Ceratocystis ulmi.
Zaradi medsebojnega križanja različnih vrst ni znano natančno število vrst bresta. Ocenjujejo, da je od 30 do 40 različnih vrst. V Sloveniji uspevajo tri: gorski, poljski in dolgopecljati brest.

Gorski brest (Ulmus glabra) je najbolj razširjen od brestov pri nas. Uspeva po vsej Sloveniji z izjemo Istre in Obale. Razširjen je predvsem na nadmorski višini od 400 do 1200 m, seže pa tudi do 1500 m. Najpogostejši je v gorskem jelovem gozdu in gorskem ter predgorskem bukovem gozdu. Najdemo ga tudi v združbah z velikim jesenom in gorskim javorjem. Gorski brest zraste do 35 m visoko in doseže premer do 150 cm. Dočaka lahko nekaj sto let, če ima ugodne življenjske razmere. Les gorskega bresta je visokokakovosten. Ima lepo barvo in teksturo ter se uporablja za pohištvo, kolarstvo in strugarstvo.
Dolgopecljati brest ali vez (Ulmus laevis) raste po vsej Sloveniji, vendar ni pogost. Največ ga je v Panonski nižini, ob reki Krki in na Planinskem polju.
Les poljskega bresta (Ulmus carpinifolia) je kakovosten in v vodi trajen. Je trd in ne poka ter se težko cepi. Uporablja se v pohištveni industriji za izdelavo furnirja, za čolne, mostove, loke in za kopita pušk. Ker vsebuje veliko kremenčeve kisline in ima delce kalcijevega oksalata, orodje, s katerim ga obdelujemo, hitro otopi. 

Breza (Betula pendula) raste po vsej Sloveniji. Ustrezajo ji sveža, rahla, globoka in nekoliko zakisana tla. Uspeva

tudi na drugih tleh, zelo dobro pa se obnese na degradiranih tleh, ker so njene zahteve skromne. Ne ustrezajo ji močvirna tla in rastišča na kislih tleh. Potrebuje veliko sonca. Zato ne raste v strnjenih sestojih, temveč posamično ali v manjših skupinah. Brezov les je srednje trd, prožen in slabo odporen les blede rumenkaste barve. Lahko ga je obdelovati. Ker pri gorenju skoraj ne povzroča dima, ne poka in ne prasketa, je odličen za kurjenje v kaminih. Poleg tega ima tudi veliko kurilno vrednost. Uporablja se v mizarstvu za izdelavo pohištva, kolarstvu, strugarstvu, rezbarstvu, za umetno svilo in volno, celulozo, zobotrebce, parket, vezane plošče in drugo. Iz skorje je mogoče pridobivati čreslovine za strojenje usnja. Skorja se uporablja za pokrivanje streh in za izdelavo obutve. Spomladi je mogoče pridobivati brezov sok, ki vsebuje 1 % sladkorjev in se uporablja na podoben način kot javorjev sirup – kot sladilo. Lahko ga pustimo, da fermentira, in dobimo rahlo alkoholno pijačo. Listi, brsti in skorja se uporabljajo pri zdravljenju različnih bolezni. Deluje odvajalno in se uporablja za zdravljenje visokega krvnega tlaka, povečanega holesterola, ledvičnih kamnov, sečil, prebavil, bolezni dihal, kožnih bolezni, jetrnih bolezni in drugega. Sok breze spodbuja rast las in krepi lasišče.

Bukev (Fagus sylvatica) je eno najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev pomenila 58 % celotne lesne zaloge. Zdaj je njen delež okoli 29-odstoten. Les bukve se široko uporablja. Les slabše kakovosti je primeren za drva in celulozo, boljši  pa se uporablja za pohištvo, parket, kolarske izdelke in vezane plošče. Les je trd in težak. Žir se uporablja za živalsko krmo in za pridobivanje olja.

V Sloveniji sta v gozdovih razširjena navadni gaber (Carpinus betulus) in črni gaber (Ostrya carpinifolia). V Istri in na Krasu je razširjen kraški gaber (Carpinus orientalis). Navadni gaber (Carpinus betulus) je razširjen po skoraj vsej Sloveniji. Les je zelo trd in slabo obstojen. Uporablja se za kurjavo in za izdelavo delov nekaterih glasbil. Navadni gaber lahko uporabimo za živo mejo, saj dobro prenaša obrezovanje. Uporablja se tudi kot okrasno drevo, znanih pa je več različnih sort. Najdebelejši gaber pri nas raste v Zaborštu pri Kostanjevici na Krki in se imenuje Kuharjev navadni gaber. Ima obseg 470 cm in je visok 15 m.

Črni gaber (Ostrya carpinifolia) je razširjen po vsej Sloveniji. Največ ga je na Krasu. Les je trd in težak. Njegov les zaradi trdote ni cenjen. Črni gaber je pomemben kot pionirska vrsta, ki porašča gola strma in topla pobočja.

Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj sta razširjena dob in hrast, ki ju najdemo kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov pomenijo okoli 8 %. Hraste ogroža hrastova pepelovka.
Dob (Quercus robur) bomo našli v nižinskih gozdovih, kjer so tla bolj vlažna. Uspeva ob rekah in jezerih. Les je zelo cenjen. Je trd in obstojen. Uporablja se za gradnjo ladij (jambori), v mizarstvu, za pohištvo, v parketarstvu, gradbeništvu, za izdelavo sodov. Skorja se zaradi čreslovine in drugih zdravilnih snovi uporablja v zdravilstvu. Želod se uporablja za krmljenje domačih živali. Največji obseg ima Nujčev hrast v Gregovcah pri Bizeljskem. Njegov obseg meri več kot 778 cm, visok pa je 29 m. 
Graden (Quercus petrea) je naša četrta najbolj razširjena drevesna vrsta. V lesni zalogi ga je 6,2 %. Razširjen je
skoraj po vsej Sloveniji. Redko ga najdemo na dnu dolin in v kotlinah, saj ima rad nekoliko toplejša in sušnejša rastišča. Les je nekoliko manj cenjen kot les doba, čeprav po kakovosti ne zaostaja. Uporablja se za izdelavo pohištva, parketa in sodov. Iz skorje se pridobivajo čreslovine, ki se uporabljajo za strojenje kož. Želod je hrana za domače živali (prašiče). 

Jelka (Abies alba) ali bela jelka je za smreko in bukvijo tretja najpomembnejša drevesna vrsta v naših gozdovih. Pomeni dobrih 9 % lesne zaloge slovenskih gozdov. Najbolje uspeva na svežih, globokih in s hranili bogatih tleh. Potrebuje dovolj zračne vlage. Raste skoraj po vsej Sloveniji, na nadmorski višini od 800 do 1500 m. Na nekaterih območjih se spusti tudi niže. Njena posebnost je, da lahko več desetletij uspeva povsem zasenčena v podrasti. Ko se svetlobne razmere izboljšajo, pa zelo pospeši rast. Les je mehak in prožen. Uporablja se za izdelavo pohištva, tramov, plošč, stebrov, v rudarstvu, gradbeništvu in za proizvodnjo celuloze. Najkakovostnejši les imajo jelke s premerom od 50 do 60 cm. Iz jelke je mogoče pridobivati eterična olja. Pomembna je tudi za čebelarje, saj je vir hojevega medu. Hoja je drug izraz za jelko. Čebele nabirajo mano ali medeno roso. To je delno predelan drevesni sok, ki ga črpajo nekatere uši in kaparji ter ga nato izločijo. Kadar jelka dobro medi, lahko en panj nabere do 10 kg hojevega medu na dan. Najvišja jelka pri nas je Rajhenavska jelka, ki raste v Kočevskem rogu. Visoka je okoli 50 m, njen obseg pa je več kot 460 cm. Najdebelejša je Maroltova jelka na Pohorju, njen obseg meri več kot 605 cm.

Veliki jesen (Fraxinus excelsior) raste po vsej Sloveniji, vse do gozdne meje. Les je trden, žilav in prožen. Les se uporablja za izdelavo športnega orodja, pohištva, parketa in v kolarstvu. Listje se lahko uporablja za barvanje volne, različni deli drevesa pa se uporabljajo v zdravilstvu. Veliki jesen sadimo tudi v okrasne namene. Znanih je več sort. Največji jesen pri nas raste v Črnečah pri Dravogradu. Visok je 40 m in ima obseg 5,5 m. 

Lipe (Tilia platyphyllos) ponavadi ne povezujemo z gozdom, čeprav je tudi gozdno drevo. Največkrat jo vidimo na dvoriščih kmetij, na vaških trgih, ob gostiščih, v parkih in drugod, kjer s svojo mogočno krošnjo dela senco. Na prostem lahko razvije zelo veliko krošnjo, zato spada med mogočnejša drevesa.  Lipa zraste do 40 m visoko, deblo pa doseže do pet metrov premera. Ker zelo rada odganja iz panja, je pri zelo starih drevesih skupaj zraščenih več debel. Lipa je razširjena po vsej Sloveniji. Raste predvsem kot primes v hrastovih in bukovih gozdovih vse do 1500 m visoko, izjemoma tudi više. Dobro uspeva na globokih apnenih tleh, ki so bogata z mineralnimi hranili in so dovolj vlažna. Slabo prenaša mraz, sušo in onesnažen zrak. Lipov les je mehak in lahek. Je belkaste ali rumenkaste barve in izrazitega ter prijetnega vonja. Uporablja se v rezbarstvu in mizarstvu, za izdelavo pohištva, glasbil, igrač itd. Uporabnost lipe je velika. Zaradi velike krošnje jo sadimo na trgih, v parkih in večjih vrtovih. Cvetje ima številne zdravilne lastnosti, zato ga nabiramo in sušimo za čaj. Lipo imajo radi čebelarji, saj je zelo medonosna drevesna vrsta. Ličje je mogoče uporabljati za izdelavo vrvi, vreč, košar, obutve in za povezovanje v vrtnarstvu in vinogradništvu. Lipi zelo podobna drevesna vrsta je lipovec, ki ravno tako uspeva v naših gozdovih. V Botaničnem vrtu v Ljubljani si lahko ogledaš 204 leta staro lipo, ki tam raste od ustanovitve vrta (leta 1810). O lipi sta pisala France Prešeren v pesmi Lipici in  Fran Levstik v delu Martin Krpan z Vrha. Lipi pa je posvečena tudi znana narodna pesem.

Macesen (Larix decidua) je naš edini iglavec, ki pozimi odvrže iglice. Jeseni, preden iglice odpadejo, so macesni na daleč vidni po svoji značilni zlato rumeni barvi, ki krasi gorske gozdove. Sprehod skozi macesnov gozd je nekaj posebnega. Krošnje prepuščajo veliko svetlobe, zato je tak gozd svetel, po tleh pa so macesnove iglice, ki naredijo vsak korak prijetno mehak. Po ljudskem verovanju v macesnovih gozdovih domujejo gozdne vile. Macesen uspeva od 200 do 2400 m nadmorske višine. V Sloveniji je razširjen v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniških Alpah, kjer raste do 2000 m visoko ter tvori gozdno in drevesno mejo. Macesen je v Sloveniji mogoče najti tudi v nižinskih gozdovih, kamor so ga umetno sadili zaradi pridobivanja lesa. To se ni obneslo, saj ga na teh rastiščih močno napada macesnov rak. Macesnov les je zelo cenjen. Beljava je rumenkaste barve, jedrovina pa rdečkasta. Uporablja se v gradbeništvu, za stavbno pohištvo, pohištvo in notranjo opremo, posodo in v rezbarstvu. Macesnova smola ima zdravilne učinke, ravno tako tudi iz nje pridelan terpentin, ki se uporablja pri zdravljenju pljučnih bolezni, bolezni mehurja in gonoreje.

Pravi ali domači kostanj (Castanea sativa) najdemo skoraj po vsej Sloveniji, z izjemo Koroške. Raste do nadmorske višine 800 m. Pomemben je zaradi plodov, ki so imeli v preteklosti velik pomen v prehrani. Les je srednje trd in težak. Je trajen na suhem in v vodi, neodporen pa je na spreminjanje vlažnosti. Uporablja se za izdelavo pohištva, sodov, za drogove, za gradnjo ladij in mostov ter v rezbarstvu. Ker imata les in skorja do 10 % čreslovine, se uporablja za pridobivanje tanina.  Kostanj je imel v prehrani ljudi vedno pomembno vlogo. Že stari Grki in Etruščani so ga pospešeno sadili in uživali njegove plodove. Pravi kostanj je izgubil pomen v prehrani šele z uvedbo krompirja in koruze, sicer pa je pogosto pomagal preganjati lakoto. Eno odraslo drevo v povprečju obrodi od 100 do 200 kg kostanja. Listje ima nekatere zdravilne lastnosti. Kostanj ogroža kostanjev rak, ki ga povzroča gliva Cryphonectria parasitica. V Evropi so ga prvič opazili leta 1938, sicer pa izvira z Daljnega vzhoda. Pri nas so ga našli po letu 1950 in je zmanjšal površino kostanjevih gozdov za več kot polovico. Pri nas je največje kostanjevo drevo Gašperjev kostanj na Močilnem pri Radečah, ki je visok 15 m in ima obseg več kot 10,5 m.

Smreka (Picea abies) je najštevilnejša drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena, poraščala je le gorskepredele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli množično saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo, z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32-odstotni delež. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zbadajo v dlan. Tako smreko tudi najlaže ločimo od jelke. Smrekove iglice so štirirobe. Na veji ostanejo od pet do sedem let, v nekaterih primerih tudi do devet let. Smreka cveti od konca aprila do konca maja, v posameznih letih zelo intenzivno. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki visijo navzdol. Storži dozorijo jeseni, vendar ostanejo zaprti. Odpirati se začnejo februarja, iz njih pa izpadajo semena s krilci. Storži čez poletje odpadejo. Smreka ima zelo plitev koreninski sistem.  Korenine segajo le nekaj decimetrov globoko, so pa zato široko razvejene. Smreko so v preteklosti množično sadili zaradi njenega lesa. Les je mehak in prožen, zato se uporablja za izdelavo pohištva, glasbil, v gradbeništvu in papirni industriji. Iz iglic pridobivamo eterična olja. Ker smreka raste na številnih rastiščih, ki zanjo niso najprimernejša, jo napadajo številni škodljivci in bolezni. Največje težave povzročajo podlubniki in rdeča trohnoba.  Največja smreka v Sloveniji je Sgermova smreka, ki raste na Pohorju. Visoka je več kot 62 m in ima obseg okoli 340 cm.
Za lažje ločevanje med jelko in smreko si oglej interaktivno učilnico tukaj in tukaj.
Grmovnice ali grmi so lesnate rastline, ki zrastejo od pet do šest metrov visoko in imajo več stebel. V nekaterih primerih lahko iz tal izrašča eno steblo, ki se nato razširi na več stebel. Grmi so lahko listavci ali iglavci. Nekateri so vednozeleni, drugi jeseni odvržejo liste. Številne rastline lahko rastejo kot grmi ali drevesa. Predvsem na robu svoje naravne razširjenosti pogosto nekatere drevesne vrste rastejo v obliki grmov. V gozdu grmovnice najdemo na gozdnih robovih, kjer tvorijo spodnji del gozda in varujejo debla višjih dreves pred sončno pripeko. Zasadijo se tudi na gozdnih posekah, požariščih in drugih odprtih površinah. V odprti krajini tvorijo omejke, živice in druge elemente. Rastejo ob tekočih in stoječih vodah.

Navadni bršljan (Hedera helix) je rastlina, na katero bomo v naših gozdovih pogosto naleteli. Najpogosteje prerašča debla dreves in jim daje značilno podobo, da jih opazimo že na daleč. Je vednozelena vzpenjavka, ki lahko raste na tleh, po skalah, drevesih, hišnih stenah in drugi podlagi, ki lahko daje ustrezno oporo. Bršljan je vir hrane za gozdne živali in ptice predvsem v zimskem času, ko so viri hrane skromni. Divjad obžira listje, ptice pa se prehranjujejo z jagodami. Rastlina je cela strupena. Ob prijemanju listov se lahko razvije alergijska reakcija.
Na gozdnem robu pogosto srečamo grm z gosto krošnjo, v kateri so številni trni. Spomladi je odet v snežno belo cvetno preobleko, jeseni pa so na njem modri plodovi. To je črni trn (Prunus spinosa). Razširjen je po skoraj vsej Evropi, Mali Aziji in delu severne Afrike. Raste po vsej Sloveniji. Najbolje uspeva na zračnih, globokih in bogatih tleh. Bolj mu ustrezajo bazična kot kisla tla. Dobro uspeva na suhih tleh, dobro prenaša mraz in veter. Črni trn je grm, ki je zelo pomemben pri tvorbi gozdnega roba.  S koreninskim sistemom varuje tla pred erozijo. Plodovi so vir hrane za gozdne živali, ptice pa v njegovi krošnji najdejo varno zavetje za gnezdenje. Les črnega trna je zelo trd. Je dober za kurjenje ognja, saj proizvaja veliko toplote in malo dima. Uporablja se za sprehajalne palice, v lesni galanteriji in za ročaje orodja. 

Divji bezeg (Sambucus racemosa) raste po vsej Sloveniji, največ pa ga je v gorskem in subalpskem pasu, vse do 1700 m visoko. Najpogosteje je na gozdnih robovih, kjer so tla sveža, rahla in humozna. Zasadi se tudi na posekah, požariščih in ob širših gozdnih cestah. Cvetovi so rumenkasto zeleni v pokončnih jajčastih grozdih. Oprašujejo jih čebele, muhe in veter. Cveti od aprila do junija. Iz cvetov se razvijejo rdeči plodovi, ki so hrana pticam in drugim živalim, kot so voluharice, medvedi idr.
Navadna leska (Corylus avellana) je grm, ki nas konec poletja in na začetku jeseni razveseljuje s svojimi plodovi – lešniki. Lesko bomo najpogosteje našli ob gozdnem robu in na površinah v zaraščanju. Leska je razširjena po vsej Evropi, vse do sredine Skandinavije na severu in Kavkaza na vzhodu. Najdemo jo tudi v severozahodni Afriki. Pri nas uspeva do 1000 m nadmorske višine. V gozdu preprečuje erozijo in izsuševanje tal, z odpadlim listjem pa izboljšuje njihovo sestavo. Pomembno vlogo ima na gozdnem robu, kjer varuje gozd pred vetrolomi. Listi so hrana za gosenice številnih metuljev. Z lešniki se prehranjujejo številne živali. Les leske se uporablja za izdelavo košev, grabelj, košar, za kurjavo in drugo. Lešniki so bogat vir beljakovin, maščobe, ogljikovih hidratov in vitamina B₆. Uporabljajo se za pripravo sladic in drugih jedi, mogoče pa jih je jesti tudi neobdelane. Veliko ljudi je alergičnih na cvetni prah leske. Povzroča solzenje, smrkanje in kihanje.

ZELNATE RASTLINE V GOZDU
V gozdni podrasti je veliko različnih zelenih rastlin. Gozdna tla poraščajo različno intenzivno. Največ jih najdemo na gozdnih posekah, ki se še ne zaraščajo z gozdnim drevjem, in na gozdnem robu. Manj jih je v notranjosti gozda, kjer je svetlobe malo. V smrekovem gozdu tla ponavadi niso poraščena, ker je premalo svetlobe. Zelnate rastline najbolj intenzivno rastejo in cvetijo zgodaj spomladi, preden se drevesa olistajo in do tal še pride dovolj svetlobe.
Spomladi v naših gozdovih iz tal požene zelene liste čemaž (Allium ursinum). Gozdovi so marsikje videti, kot da bi imeli zeleno preprogo. Ker ima značilen vonj po česnu, ga zaznamo že na daleč. Liste čemaža lahko nabiramo in uporabimo za prehrano ali kot začimbo, namesto česna. Pri nabiranju čemaža je treba biti pozoren, da ga ne zamenjamo s šmarnico ali jesenskim podleskom. Obe rastlini sta zelo strupeni in vsako leto se z njima zastrupi nekaj ljudi, ker pri nabiranju niso pozorni. Najbolj značilen znak čemaža je njegov izrazit vonj po česnu. Tega šmarnica in jesenski podlesek nimata.
Maja in junija bomo v listnatih gozdovih naleteli na cvetoče šmarnice (Convallaria majalis). Rastlina ima velike zelene liste in zvončkaste cvetove. Šmarnica uspeva po vsej Sloveniji do 1900 m visoko. Dobro uspeva na apnenčastih tleh. Ustrezajo ji topli, svetli listnati gozdovi. Najpogostejša je v  bukovih in hrastovih gozdovih. Razmnožuje se s semeni, ki jih raznašajo živali, ki se hranijo s plodovi. Zelo dobro se razmnožujejo vegetativno, z rastjo podzemnih stebel (rizomov). Tako nastanejo velike kolonije šmarnic, ki povsem prekrijejo gozdna tla. Šmarnice so zelo strupene. Vsebujejo okoli 38 različnih srčnih strupov. Pri zaužitju šmarnice pride do trebušnih bolečin, bruhanja in sprememb pri srčnem utripu. Do zastrupitev prihaja predvsem zaradi zamenjave s čemažem, saj sta si rastlini podobni.
Jeseni na travnikih in na gozdnem robu najdemo rožnato do svetlo vijoličaste cvetlice, ki so zelo podobne spomladanskemu žafranu. To je jesenski podlesek (Colchicum autumnale), ki uspeva po vsej Sloveniji. Imenujemo ga tudi cmerika, golobjak, divji luk in jesenski materničnik. Rastlina je zelo strupena. Posebnost jesenskega podleska je, da ima semensko zasnovo pod zemljo in mora do nje priti pelodno zrnce po dolgem pelodničnem vratu. Posledično je čas od oprašitve do oploditve zelo dolg. Jesenski podlesek raste na vlažnih travnikih in v logih po vsej Sloveniji, do 2000 m visoko. Na nekaterih rastiščih uspeva skupaj s čemažem. Vsako leto se spomladi več ljudi zastrupi z jesenskim podleskom, ker so pri nabiranju čemaža neprevidni. Vsi deli jesenskega podleska so strupeni in povzročajo drisko. Najbolj strupena so semena in gomolji. Že nekaj gramov zaužitih semen je smrtnih. V gomoljih je zelo strupen alkaloid kolhicin, ki se v medicini uporablja za zdravljenje revmatičnih obolenj in putike. Je tudi povzročitelj rakavih obolenj. Ovce in koze lahko jesenski podlesek zaužijejo brez posledic, vendar pa se strup potem izloča v
njihovem mleku. Zaužitje takšnega mleka vodi v zastrupitev.
Gozdne jagode (Fragaria vesca) bomo v gozdu našli konec aprila, maja in junija. Drobni rdeči sadeži, ki so veliki za noht na mezincu, so zelo okusni. Gozdne jagode niso le okusen gozdni sadež, imajo tudi zdravilne lastnosti. Med sprehajanjem bomo gozdne jagode našli ob gozdnih poteh, na gozdnih posekah, ob gozdnem robu, ob grmih na robu travnika. Rastejo vse do višine 2200 m, kar pomeni, da jih bomo našli tudi v planinah. Cvetijo od aprila do junija, cvetovom pa kmalu sledijo okusni drobni plodovi. Gozdne jagode se razmnožujejo s semeni, ki nastanejo na plodovih, in s pritlikami. Gozdna jagoda ni le dober posladek za otroke in odrasle. Je tudi zdravilna rastlina. Njeni plodovi povzročajo čiščenje sečne kisline iz telesa. Iz listov in korenin lahko skuhamo čaj, ki pomaga proti diareji, vnetju ustne votline in ustnih sluznic, čisti ledvice in mehur ter pomaga pri vnetju jeter in zlatenici.

Navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) ali korček je zelnata rastlina, ki jo srečujemo po gozdovih skoraj po vsej Sloveniji. V gozdu jo bomo najpogosteje opazili v poznem poletju in jeseni, ko cveti. Vijoličasti cvetovi bodo zagotovo pritegnili pozornost. Spomladi in pozimi jo lahko prepoznamo po značilnih temno zelenih listih, ki so na spodnji strani vijoličasti, na zgornji strani pa imajo zanimive svetlo zelene ali srebrnkaste vzorce. Navadna ciklama je zaščitena rastlina. Dovoljeno je nabirati cvetove in liste, ne smemo pa izkopavati celih rastlin. V vrtu in loncih lahko gojimo ciklame, ki jih kupimo v vrtnariji in so umetno vzgojene. Je strupena rastlina, zato je ne smemo zaužiti. Vsebuje glikozid ciklamin, ki ob zaužitju povzroča bruhanje, črevesne krče, grižo in motnje živčevja, ki lahko vodijo v ohromitev centra za dihanje. To lahko povzroči smrt.

Navadna medenika ali navadna medenka (Melittis melissophyllum) je koprivi podobna gozdna rastlina. Podobnost je posledica sorodstva, saj obe spadata v družino ustnatic. Latinsko rodovno ime »Melittis« izvira iz grške besede Mellita ali Melissa, kar pomeni čebela. Medenika privlači čebele. Navadna medenika se uporablja v zdravilstvu za čiščenje krvi, kot odvajalo in kot pomirjevalo.

Navadni kopitnik (Asarum europaeum) je rastlina, ki jo pogosto srečamo v naših gozdovih. Prepoznamo ga po značilnih listih, ki imajo obliko konjskih kopit. Kdor ni pozoren, ga lahko zamenja s ciklamo, od katere se razlikuje po barvi listov in vzorcu na zgornji strani. Oprašujejo ga muhe, lahko pa se opraši tudi sam. Semena raznašajo mravlje. Nekoč je navadni kopitnik veljal za zdravilno rastlino. Posušene korenike so se uporabljale kot nadomestek za poper. Zdaj se kopitnik ne uporablja več, saj je zelo strupena rastlina. Različni pripravki iz listov in korenin lahko povzročijo slabost z bruhanjem, drisko, ohromitev živčevja in poškodbe ledvic.

SODOBNI LES
Les je material, ki je od najzgodnejših začetkov spremljal in sooblikoval razvoj naše civilizacije. Pračlovek je les najprej uporabljal kot kurivo. Kmalu pa so ljudje ugotovili, da je les uporaben tudi za izdelavo orodja, orožja in za gradnjo bivališč. Na Ljubljanskem barju so našli ostanke lesenega voza, vključno z lesenim kolesom, za katero velja, da je najstarejše ohranjeno kolo na svetu. Ne smemo pozabiti še lesene osti, najdene v strugi reke Ljubljanice, ki je bila premazana z naravnimi smolami, kar dokazuje, da so že naši davni predniki ugotovili, da lahko trajnost lesa in lesenih izdelkov podaljšamo s primerno zaščito ali obdelavo površine. V marcu 2010 so mediji razkrili, da so na Špici v Ljubljani našli lepo ohranjene ostanke prazgodovinskih kolišč. Z razvojem civilizacije je človek obvladal, oblikoval in uporabljal tudi druge materiale: glino, barvne kovine in zlitine, kot sta baker in bron, in pozneje še železo. Kljub uporabi drugih materialov je les ostal prisoten vse do današnjih dni. Tako med različnimi materiali kljub hitri rasti proizvodnje in uporabe sintetičnih polimerov v zadnjem stoletju les v svetovnem merilu še vedno trdno vodi pred drugimi materiali v gradbeništvu. Dostopnost lesa, nizka cena, dobre mehanske lastnosti, preprosta obdelava in odlično razmerje med gostoto, trdnostjo in žilavostjo so glavni vzroki za pomembno vlogo lesa pri razvoju civilizacij.
Les se že od pradavnine uporablja za kurjavo, kuhanje in ogrevanje. Pri gorenju se sproščajo svetloba, toplota in dimni plini, ki jih sestavljajo ogljikov dioksid, dušikovi oksidi in nekateri drugi plini, med katerimi je najnevarnejši ogljikov monoksid, ki nastaja pri nepopolnem gorenju. Les lahko za kurjavo uporabljamo v različnih oblikah. Najbolj razširjena je uporaba drv, ki jih kurimo v kaminih, lončenih pečeh, litoželeznih pečeh in v kotlih na polena, kadar gre za sistem centralne kurjave. Pri centralnem ogrevanju se uporabljajo tudi kotli na sekance, pelete in lesne brikete. Pelete lahko uporabljamo tudi v manjših pečeh.
Les je čisti vir energije, če uporabljamo brezhibne sodobne peči in kotle z učinkovitim zgorevanjem. Količina trdnih delcev, ki jih sodobne peči pri zgorevanju lesa izpustijo v okolje, je majhna, medtem ko je pri zastarelih in slabo vzdrževanih pečeh problem z izpustom trdnih delcev, ki jih lahko vidimo v obliki dima, in izpusti ogljikovega monoksida.Les različnih drevesnih vrst ima različno kurilno vrednost in lastnosti gorenja. Lastniki kaminov zelo radi uporabljajo les breze, ki večinoma gori z lepim plamenom, medtem ko je za kotle centralne kurjave primernejši les belega gabra ali robinije, ki imata visoko energijsko vrednost. Kubični meter lesa navadnega gabra ima energijsko vrednost 3420 kWh, hrasta doba 3312 kWh, bukve 3078 kWh, robinije 2916 kWh in smreke 2178 kWh. Kubični meter povprečnih polen ima energijsko vrednost 1750 kWh, nasuti kubični meter (nm³) sekancev ima 800 kWh in kilogram lesnih peletov 4,9 kWh. Na splošno se za ogrevanje uporablja les listavcev.
Na energijsko vrednost močno vpliva vlažnost lesa. Bolj ko je les suh, večjo energijsko vrednost ima. Pri gorenju vlažnega lesa se del energije porabi za izparevanje vode. Za ogrevanje se uporablja zračno suh les, ki ima do 20-odstotno vlažnost. Zračno suh les je les, ki se je vsaj šest mesecev sušil v pokritih in zračnih skladiščih. Ogrevanje z lesom je cenovno zelo ugoden način ogrevanja v primerjavi z ogrevanjem na fosilna goriva. Če imamo lasten gozd in smo vešči sečnje in spravila lesa, je ogrevanje še nekoliko cenejše.

Slovenijo je v začetku februarja 2014 prizadela huda naravna nesreča. Žled je lomil drevesa, podiral daljnovode, trgal žice in na splošno povzročal nevšečnosti večini prebivalcev Slovenije. Žled nastane, ko dežuje ali rosi pri temperaturah pod lediščem oziroma ko padavine v tekoči obliki padajo na podhlajeno podlago. Navadno pri taki temperaturi sicer sneži, vendar v določenih vremenskih razmerah kljub temu padavine padajo v tekoči obliki. Žled oziroma žledenje najpogosteje nastane po obdobju hladnejšega vremena ob dotoku toplejšega in vlažnega zraka v višinah. Če so v višini padavinski oblaki nimbostratusiL, iz njih pada dež, ko pa dež prileti iz toplega v hladen zrak nad nižinami, se tam hitro ohladi. Drobne kapljice se ohladijo na temperaturo pod 0 °C. Ko priletijo na zmrznjena tla ali na hladne predmete, tam hipoma zmrznejo. Led oblije veje, debla, telefonske in električne žice ter drogove.

Hujše ujme z žledom so predele Slovenije v zadnjih desetletjih zajele v naslednjih obdobjih:

• novembra leta 1980 v Brkinih, ko je bil ledeni oklep debel do sedem centimetrov, zaradi poškodb pa je bilo posekanega približno 674.000 m³ lesa;
• novembra 1985 je žledolom poškodoval gozdove v kranjskem gozdnogospodarskem območju na površini 21.000 hektarov;
• konec leta 1995 in v prvih dneh leta 1996 je žledolom v kombinaciji s snegolomom poškodoval kar 8 % površine slovenskih gozdov; največ škode je bilo na ljubljanskem, kranjskem, celjskem, nazarskem in mariborskem gozdnogospodarskem območju;
• v zimi 1996/1997 je žledolom v kombinaciji s snegolomom poškodoval skoraj 900.000 m³ lesne mase na slabih 8 % površine slovenskih gozdov (približno 82.000 ha); najhuje so bili prizadeti gozdovi na Kranjskem;
• februarja 2009;
• januarja 2010 je najdebelejši žled nastal v Brkinih na nadmorski višini nad 600 metrov.
• Konec januarja in v začetku februarja 2014 je žled prizadel vso Slovenijo, razen Prekmurja in Primorske. Zaradi poškodb na električnem omrežju je brez električnega toka ostalo okoli 250.000 ljudi, zaradi žledoloma so bile zaprte številne ceste po državi. Agencija za okolje je zaradi vremenskih razmer za vso Slovenijo razglasila rdeči alarm. Največja škoda je nastala na prometni in energetski infrastrukturi, kjer je bila ocenjena na več kot 130 milijonov evrov, ter v gozdovih. Celotna škoda po žledolomu je bila ocenjena na 300 do 500 milijonov evrov. Po tej ujmi je državni zbor sprejel dopolnilo zakona o odpravi posledic naravnih nesreč in s tem žled uvrstil med naravne nesreče.