ZAPLEŠI Z MANO - 3. del
Kdo od nas ne pozna risanke, v kateri nastopata čebelica Maja in njen prijatelj Vili. Za začetek se spomnimo dveh različic pesmic, ki smo jih prepevali v otroštvu.
Po svetu je bilo definiranih več kot 25.000 vrst čebel, v Sloveniji jih poznamo 550 vrst. Glavna in skupna lastnost vseh čebel je, da se hranijo z nektarjem in cvetnim prahom, s čimer hranijo tudi svoje ličinke. Najbolj znana je družina pravih čebel (Apidae), kamor spadajo čmrlji in medonosne čebele, od katerih je v Sloveniji prisotna domača čebela (Apis mellifera) oziroma njena avtohtona podvrsta kranjska čebela (Apis mellifera carnica).
ČEBELJA DRUŽINA
Člani čebelje družine so: matica (1), čebele delavke (20.000–80.000), trot (od 600 do nekaj tisoč). Za normalen razvoj čebele potrebujejo med, cvetni prah, vodo, zrak in toploto.
Čebele živijo čebeljih družinah, kjer so člani družine močno odvisni drug od drugega, prav tako je od njihovega skladnega delovanja odvisno preživetje panja. Troti so spolni partnerji matice. Matica izlega jajčeca. Čebele delavke opravljajo vsa druga dela. Prve tri tedne delavke kot odrasli osebki opravljajo »hišna« opravila, saj čistijo panj, hranijo ličinke, izdelujejo celice in med.

Vsaka čebela opravlja določeno delo pri svoji starosti. Drugo polovico življenja čebela delavka preživi zunaj. Če je zunanja temperatura visoka, je delavkina prva naloga zračenje panja s pahljanjem kril zunaj gnezda. Krila čebele zamahnejo 183-krat v sekundi. Delavkino naslednje opravilo je straža pred panjem. Sposobne so prepoznati svoje sodelavke in člane družine po vonju in zato napadejo nepoznane čebele in druge žuželke. Ko delavka brani svojo družino pred vsiljivcem, začne izločati opozorilne feromone iz posebne žleze, da opozori preostale čebele. Zadnja vloga čebele delavke je nabirati hrano in zaloge. Čebele nabiralke poletijo v naravo in nabirajo snovi, ki so nujno potrebne za obstoj čebelje družine. Letajo s cveta na cvet, prenašajo pelodna zrnca, oprašujejo rastlinsko cvetje in poljščine. Nabirajo: nektar (medičino), medeno roso (mano), cvetni prah (pelod), drevesno smolo (zadelavina), iz katere pridobivamo propolis, in vodo. Čebela delavka ima daljši in bolj razvit rilček kot matica in trot, ki ga potrebuje za zbiranje nektarja in za hranjenje zalege. Za zbiranje in prenašanje cvetnega prahu in propolisa ima čebela na zadnjem paru nog posebne koške. Pri zaščiti pred sovražniki uporablja želo. Razvite ima žleze za gradnjo satja in čutila vonja, okusa, tipa in sluha.

MATICA
Je mati vseh čebel in ima nalogo zaleganja jajčec. Iz oplojenih jajčec se razvijejo čebele delavke, iz neoplojenih pa troti. Matica se  razvije iz oplojenega jajčeca, tako kot čebele delavke, a s to razliko, da je ona edina prava samica. Vzrok je hranjenje matice z matičnim mlečkom,  ko je v fazi žerke (1). 
Matica je dvakrat večja od čebele. Njeno telo je dolgo do 30 mm, neoplojena matica tehta do 220 mg, oplojena pa do 325 mg. Največji del matice je trebuh, v katerem sta dva izjemno dobro razvita jajčnika. Matica v 24 urah odloži tudi do 2000 jajčec, ki so težja od nje same. Da bi matica lahko polagala jajčeca, se mora oploditi.  Matica po 5–10 dneh od poleganja spolno dozori in se odpravi na svatbeni let na območje, kjer se nahajajo troti. Telo matice in feromoni(2), ki jih oddaja v zraku, zbujajo pri trotih močno spolno slo. Za matico  leti veliko trotov z eno samo željo, da jo oplodijo. Matica  leti na svatbeni let večkrat in šele ko dobi potrebno količino sperme, se vrača v panj, kjer nadaljuje  svoje poslanstvo,  zaleganje jajčec. 
Na začetku  čebelarske sezone  je izleženih jajčec malo, kajti čebele so v zimskem gnezdu, zunanje temperature pa so nizke. Zvišanje temperature, začetek vnosa nektarja in cvetnega prahu v panj sili čebeljo družino, da pospeši svojo aktivnost. Čebele začnejo pospešeno hraniti matico, ki zalega vedno več jajčec. V eni aktivni sezoni matica zaleže približno 200.000 jajčec.  Število zaleženih jajčec je odvisno od moči čebelje družine, od letnega obdobja, vremenskih razmer, količine medu  in cvetnega prahu, površine satja, kakovosti matice itd. Intenzivnost  zaleganja matice uravnavajo čebele delavke. Te  hranijo matico in pripravljajo celice za polaganje jajčec. Zaleganje enega jajčeca traja 10 sekund. Čebelja družina ima samo eno matico. Čebele vzrejajo matice zaradi treh nagibov: ob rojenju – rojevi matičniki, pri preleganju – prelegalni matičniki in pri izgubi matice – zasilni matičniki. Matica živi celo do pet let, vendar  jih je v sodobnem čebelarstvu treba zamenjati  vsako drugo leto. 

ČEBELE so delavke v pravem pomenu besede. Izležejo se iz oplojenih jajčec kot matica. Žerke čebel prve tri dni dobivajo mleček, ki se kvalitativno in kvantitativno razlikuje od mlečka, s katerim se hranijo žerke matice. Po treh dneh žerke čebel dobivajo zmes medu, cvetnega prahu in vode, zato so organi za razmnoževanje čebel delavk zakrneli.
Čebela tehta približno 100 mg, njeno telo pa je dolgo do 14 mm. Življenjska doba čebel je odvisna od intenzivnosti dela. V spomladanskem času in prvi polovici poletja čebele veliko delajo, zato živijo samo 40 dni, medtem ko v drugi polovici leta intenzivnost dela upada, tako da v tistem času živijo do 60 dni. Čebele, vzgojene konec leta, pa živijo celo do naslednje pomladi, ko vzgajajo prvo zalego. V družini je lahko do 70.000 čebel.

Čebele so se prilagodile tako, da lahko opravljajo naloge, ki jih matica ne more. V panj prinašajo nektar, cvetni prah in vodo, izločajo vosek in gradijo satje, vzdržujejo primerno klimo v panju, negujejo zalego, čistijo panj, predelujejo nektar v med, varujejo panj pred sovražniki in ko je potrebno, staro matico zamenjajo z novo, ko je to potrebno, tudi uničujejo trote. Čebela delavka ima daljši in bolj razvit rilček kot matica in trot. Rilček je nujno potreben za zbiranje nektarja in za hranjenje zalege. Za zbiranje in prenašanje cvetnega prahu in propolisa ima čebela na zadnjem paru nog posebne koške. Pri zaščiti pred sovražniki uporablja želo. Razvite ima žleze za gradnjo satja in čutila vonja, okusa, tipa, sluha itd.
Čebele lahko razdelimo glede na delo, ki ga opravljajo:
 

Največja korist čebelarstva je opraševanje. Večina kmetijsko pomembnih rastlin potrebuje za opraševanje čebele. Te letajo s cveta na cvet in nabirajo nektar – sladkorno raztopno, ki jo potrebujejo za hrano, in na dlačicah svojega telesa prenašajo cvetni prah z ene rastline na drugo. Če cvetni prah ne pride na pestiče, ne dozorijo ne semena ne sadeži. Sadjarski pridelek je še posebno odvisen od opraševanja čebel. Rastline, oprašene s čebelami, dajejo večji donos in boljšo kakovost plodov in semena. Čebele s svojim opraševanjem prispevajo k ohranjanju in izboljšanju lastnosti teh rastlinskih vrst.

TROTI so samci.
Družine začnejo vzrejati trote pozno spomladi. Število trotov v družini je odvisno od moči družine in  velikosti trotovskega satja. V navadni družini je na višku razvoja približno 1000 trotov. Troti v panju ne opravljajo posebnih del; grejejo zalego in so pomembni za normalno razpoloženje v družini. Pomembni so za selekcijo, saj prenašajo dedne lastnosti na potomce, in sicer v prvi generaciji na matice in čebele, v drugi pa na trote. Po glavni ali jesenski paši čebele izženejo trote iz panjev, tako da družine čez zimo nimajo trotov. Trot ima debelo telo, velika krila, okroglo glavo in dobro razvite oči. Trot je dolg 17 mm, tehta pa okoli 200 mg, nima žela, rilček  je zelo kratek. Troti živijo 60 dni. Iz panja zletijo po desetih dneh, ko postanejo spolno zreli.
Čebela je žuželka. Telo ima zgrajeno iz glave, oprsja in zadka. Oprsje nosi tri pare nog in dva para kril. V zadku pa se nahajajo vsi organi.

GLAVA Na glavi ima tri pikčasta OČESA (oceli), ki služijo za zaznavanje intenzitete svetlobe in polarizacijske svetlobe. Naloga ocelov je uravnavanje dnevnih aktivnosti čebele in orientacija. Ima tudi dve sestavljeni očesi (facetno oko), ki sta sestavljeni iz velikega števila očesc (omatidijev). Naloga sestavljenih očesc je prepoznavanje vzorcev, dobro zaznavanje premikanja, dlake v očesu pa omogočajo zaznavanje zračnega toka. To je pomembno predvsem, ko piha veter, da čebela lahko uravnava letalno hitrost v primerjavi z vetrom. Če dlačice odstranimo, se čebela v vetrovnem vremenu ne znajde. Globinska ostrina je slaba, čebela zaznava le kratkovalovno svetlobo.
S pomočjo TIPALNIC čebele zaznavajo vonj, kar je pomembno za iskanje paše (zazna smer vonja); najbolj občutljive so na vonj voska, cvetlic idr. Naloga tipalnic je tudi dotikanje, zaznavanje temperature, vlažnosti, vsebnosti ogljikovega dioksida
Naloga SPODNJIH ČELJUSTI (mandibul) je nabiranje cvetnega prahu, rezanje, oblikovanje, gradnja satja, nabiranje in oblikovanje propolisa, negovanje drugih članov v družini, odnašanje stvari iz panja, bojevanje, gradnja gnezda …

RILČEK služi za sesanje tekočih snovi, izmenjavo hrane in izmenjavo feromonov. Sestavljen je iz več delov. Ko čebela sesa tekočino, spodnja čeljust in ustnici tvorita cevko okrog jezička. Dolžina rilčka je pomembna pri pridelovanju semen črne detelje, ko je nektar laže dostopen opraševalcem, ki imajo dolge rilčke. Kranjska čebela ima najdaljši rilček, italijanska malce krajšega, nemška pa precej krajšega. Kavkaška ima od evropskih čebel najdaljšega. Ko čebela rilčka ne uporablja, ga v obliki črke »z« zloži pod glavo.
Pomemben je tudi pri nabiranju cvetnega prahu, ta se prime dlačic, ki ga čebele s prednjimi nogami poberejo dol.
OPRSJE nosi tri pare nog in dva para kril.

NOGE služijo premikanju, čiščenju, nabiranju cvetnega prahu in propolisa. Sprednja noga ima zarezo za čiščenje tipalnic. Srednji nogi služita čiščenju oprsja in prenosu materiala s sprednjih na zadnje noge. Določenega dela zgornjega in srednjega oprsja čebela s srednjima nogama ne more doseči, zato na tem mestu pogosto ostane trak cvetnega prahu na čebeli. Na tej nogi ima kaveljc za čiščenje zareze na sprednji nogi. Naloga zadnje noge je nošenje cvetnega prahu, zato ima košek, ki je ob strani poraščen z dlačicami, v sredini pa ima večjo ščetino, kamor se cvetni prah prime. Na notranji strani se nahajata glavniček in preša, s katero stiska cvetni prah v košek.
Čebela nabira cvetni prah z rilčkom in premikanjem nog, s katerimi strga cvetni prah s prašnikov. S pomočjo medu naredi cvetni prah lepljiv. Z nogami ga počisti z glave, sprednjega dela oprsja, potem ga v zraku pobere s sprednjih nog in oprsja, zadka ter ga prek srednjih nog spravi na zadnje. Najprej ga spravi na glavniček, tako da drgne srednje noge ob glavniček zadnje. Z ostrogami pobira cvetni prah z glavnička nasprotne noge in površine zadka, ki se nato nalaga v stiskalnici, in ga potisne v košek.
Ima dva para KRIL. Ko čebela zleti, se zadnji par s kaveljci zapne na roževinasto gubo na zadnji strani sprednjih kril. V krilih so živci in žile, ki krila ojačijo in jim dovajajo hrano, kisik. Gibanje kril omogoča sistem vzdolžnih in navpičnih mišic. Gibljejo se navzdol in navzgor, naprej in nazaj tako, da opisujejo številko 8. Čebele letijo s povprečno hitrostjo 24 km/h. V sekundi krila naredijo 200–300 kroženj in v eni uri za letenje porabijo 10 mg sladkorja/h. S polnim želodcem lahko čebela leti do 150 minut, 6–7 km daleč.
ZADEK sestavlja sedem vidnih hitinastih obročkov, dva dodatna sta preobražena v želo, leglo, penis. Zadek je gibljivo povezan, vsak obroček sestavljata hrbtni in trebušni ščit, med njima pa je membrana. V zadku so vsi notranji organi čebele.

ŽELO imajo delavke in matica. Ko čebela piči v mehko podlago, se želo izruva, posledično pa se izbrizga večja količina strupa. Strup je mešanica proteinov in peptidov, največ je melitina, vsebuje pa tudi lipazo A, fosfatazo in histamin. Takšna kompleksna struktura je posledica tega, da mora učinkovati proti široki paleti napadalcev.
Čebele imajo enostavni DIHALNI SISTEM, ki omogoča neposreden prenos kisika iz zunanjega okolja do organov. Zrak prihaja v čebelo prek desetih parov dihalnic. Odprtine so povezane z zračnimi mehovi, od katerih traheje(3) prek traheol prenašajo kisik do organov in odnašajo ogljikov dioksid.
Imajo odprto KRVOŽILJE, katerega glavna naloga ni prenos kisika. Srce ob krčenju potisne hemolimfo proti glavi in nazaj v srce, kar omogoča diafragma. Hemolimfa, ki obdaja prebavne organe, se obogati s hranilnimi snovmi, v Malpighijeve cevke pa odda produkte, ki nastajajo med presnovo.

ŽIVČEVJE: Čebela ima velike možgane, ti imajo veliko optično krilo, ki je direktno. Ima sedem ganglijev, iz katerih izraščajo živci, ki oživčujejo organe. Večino živčne kontrole izvajajo ti gangliji lokalno, ne možgani, kar pojasnjuje, zakaj lahko zadek brez glave piči.
Čebela v želodec lahko spravi 100 mg hrane. PREBAVILA sestavljajo usta, dolg požiralnik, medeni želodček (vsebuje med, ki ga je vzela v panju, in vsebuje hrano, ki jo potrebuje za let, ter vodo in nektar, ki ga je nabrala na paši), na koncu katerega je zaklopka, ki prepreči, da bi hrana šla v ventrikel ali srednje črevo. Nekaj peloda s tekočino gre v srednje črevo, kjer poteka večina prebave in absorpcije hrane. Prebavljena hrana gre skozi črevo v rektum – blatnik. Ta se pozimi napolni, saj se v panju čebela ne iztreblja. Za shrambo hrane služijo maščobna telesca, ki shranjujejo maščobe, beljakovine in glikogen za dni brez hrane.
MALPIGHIJEVE CEVKE so izločala, ki iz krvi posrkajo odpadne dušikove snovi in jih podajo do črevesja, kjer se izločijo.
Naloge ŽLEZ so: komunikacija, pridelava voska, obramba in predelava hrane.Slinsko žlezo imata razvito buba in odrasla čebela. Izloča encime, ki razgradijo sladkorje, z izločki te žleze čebele čistijo matico in zmehčajo hrano, gnetejo voščene ploščice, mažejo ustni aparat. Čeljustne žleze ima razvite matica, delavke slabše. Izločajo feromone, ki so pomembni pri rojilnem razpoloženju za oblikovanje grozda, preprečujejo razvoj jajčnikov pri delavkah, omogočajo čebelam spoznavanje matice v družini in ohranjanje socialne skupnosti čebel v okviru družine. Proizvaja tudi 2-heptanon(4), ki je alarmna substanca.
Krmilne žleze imajo razvite 6–12 dni stare delavke. Izločajo matični mleček in tudi encime. Za razvoj žleze je nujno potreben cvetni prah.Voskovne žleze: imajo razvite 12–18 dni stare delavke. Te celice se zmanjšajo takrat, ko ne proizvajajo voska. Izločeni vosek se zbira na žlezah, potem pa ga s pomočjo nog ponesejo k čeljustim, ki ga oblikujejo, da naredijo satje. Vosek nastaja v maščobnih celicah s presnovo medu, te so povezane z voskovnimi žlezami in tako nastaja vosek. Če ni zalog hrane, voska ne morejo izdelovati. Da se jim te žleze razvijejo, morajo v prvih šestih dneh življenja uživati cvetni prah.
Nasanova, vonjalna žleza: nahaja se med 6. in 7. členkom nog. Odpre se, kadar čebele dvignejo zadek in ventilirajo s krili. Žleza se vidi kot trak na zadku, temu rečemo PRAHA ČEBEL. Kadar pa samo ventilirajo, ne odprejo kanala. Pomembna je za medsebojno sporazumevanje. Najpogosteje jo izločajo pri sprejemanju matice, ki prihaja s paritvenega plesa. Pomembna je tudi za orientacijo na vhodu panja, ko se zbira roj, na paši na rožah in na zbirališčih vode. Mlade čebele ne izločajo veliko nasanovega feromona. Posnetek ventiliranja čebel s krili.

Alkalna strupnica izloča mazivo za delovanje strupnega preparata. Strupna žleza izloča strup v strupni mešiček, ki je obdan z mišicami, ki črpajo strup v želo. Arnhartova žleza se nahaja na stopalih, zato čebele puščajo odtise povsod, kjer hodijo.

ORGANI TROTA
Troti imajo kratek rilček, majhne slinske žleze, nimajo voskovnih, krmilnih žlez, majhne čeljusti, nimajo nasanove žleze … Dobro imajo razvite strukture, ki so pomembne za orientacijo, let, parjenje. To so: velike oči, bolj razvit optični del v možganih, dobro razvit vid in vonj za iskanje matice. Imajo boljše letalno mišičje. Dvanajsti ali trinajsti dan po rojstvu je proizvodnja sperme končana. Spolni organi pri trotu so: testisa, semenovod, semenski mošnjiček, sluzna žleza in penis.
ORGANI MATICE
Jeziček ima majhen, nima koška, voskovnih, krmilnih žlez, nasanove žleze. Ima želo in v njem dva- do trikrat več strupa kot delavke. Ima dobro razvito čeljustno in koschevnikovo(5) žlezo.
Jajčnik vsebuje od 150 do 180 jajčnih cevk, ki proizvajajo jajčeca. Matica lahko v svojem življenju izleže tudi milijon jajčec. Iz vsake jajčne cevke lahko na dan izleže osem jajčec, to je 2000–3000 na dan. Jajčeca potujejo po jajcevodu mimo semenske mošnjice v vagino in v celico satja. Semenska mošnjica vsebuje spermije, žleza semenske mošnjice pa  spermije oskrbuje. Ko jajčece zapusti jajcevod, se mišice skrčijo in semenska mošnjica se odpre, da spermij oplodi jajčece. Hkrati se izloči samo nekaj spermijev. Ko matici zmanjka spermijev, jo čebele preležejo in ubijejo. Mošnjica lahko vsebuje več kot sedem milijonov spermijev.
Čebela je žuželka s popolno preobrazbo, kar pomeni, da se iz jajčeca razvije ličinka, nato buba in končno odrasla žival.

 ŽIVLJENJSKI CIKEL RAZVOJNIH OBLIK
Matica leže oplojena jajčeca v celice čebel delavk in neoplojena jajčeca v trotovske celice, ki so večje. Jajčeca, iz katerih se bodo razvile matice, leže v vnaprej pripravljen matičnik, če v družini vlada rojilno razpoloženje, ali če čebele matico prelegajo. Če je matica iz katerega koli razloga v družini preminula in je družina brez matice, čebele naredijo matičnik iz delavske celice. Oplojena jajčeca se razvijejo v delavke ali matice, to je odvisno od tega, s čim delavke hranijo ličinke, troti pa se ponavadi razvijejo iz neoplojenih jajčec.

JAJČECE Ličinke (levo) in jajčeca (desno)
Matica izleže jajčece na dno celice. Jajčece je biserno bele barve, valjaste oblike, nekoliko ukrivljeno in veliko od 1,3 do 1,5 mm. Razvoj v jajčecu poteka tri dni. Po legi jajčeca v celici lahko približno ocenimo njegovo starost. Prvi dan je jajčece v satni celici postavljeno skoraj navpično, drugi dan je že močno nagnjeno, tretji dan pa leži na dnu celice.
Velikosti jajčec ene matice lahko variirajo. Opazili so, da je matica čez uro in pol izlegla dvakrat manjše jajčece kot prej. To je pomembno pri vzreji matic. Večje ko je jajčece, večja bo odrasla žival, zato nekateri vzrejevalci matice pred kontrolirano vzrejo matic za nekaj časa zapirajo, da ne ležejo jajčec in so zato pozneje zaležena jajčeca večja.

LIČINKA
Ličinka čebele je črvaste oblike brez nog, oči, tipalnic, kril in žela. Ima majhno glavo in telo, sestavljeno iz 13 členov, ki niso oblikovani v oprsje in zadek kot pri odrasli čebeli. Na glavi so zasnove za tipalnice in organ za sprejemanje hrane. Čebele krmilke ličinko intenzivno krmijo, tako da ta plava v matičnem mlečku in ga žre, zato pravimo čebelji ličinki žerka. Ker se ličinka neprenehoma hrani, ima v telesu cilindrično vrečo – srednje črevo, ki je večji del njenega telesa. Sprednje črevo je kratka cev, ki povezuje ustni del in srednje črevo, ki se nadaljuje v zadnje črevo. Iz zadnjega konca črevesa izhajata na vsaki strani po dve Malpighijevi cevki, ki sta pri odrasli čebeli organ za izločanje. V stadiju ličinke in vse do preobrazbe v bubo srednje črevo ni povezano z zadnjim črevesom in Malpighijevimi cevkami. Šele pri preobrazbi ličinke v bubo nastane med temi deli povezava in vsebina se skozi analno odprtino izloči med ličinkine ovoje.
Čebele krmilke hranijo ličinke čebel delavk in trotov prve tri dni z matičnim mlečkom, starejše dobijo zmes medu in cvetnega prahu, ličinke matic pa še naprej dobivajo matični mleček. Ličinke nakopičijo v telo rezervne hranilne snovi, ki jih porabijo v stadiju bube. Krmilke hrano izbljuvajo ob ličinko in je ne položijo ličinki v usta.
Čebelja ličinka gre skozi pet stopenj rasti z levitvijo zunanjih povrhnjic. V petih do šestih dneh 500-kratno poveča svojo težo. Razvojna doba ličinke delavke traja od 5,5 do 6 dni, trotovske ličinke sedem dni, ličinke matice pa pet dni. Čebele delavke zaprejo celice ličink z nekaj hrane, ki bo pojedena ali pa ne.
Ličinke se zleknejo vzdolž satne celice z glavo proti celični odprtini in se zapredejo v kokon, ki ga naredijo s pomočjo predilnih žlez, ki se bodo razvile v žleze slinavke na oprsju.
BUBA
V razvojnem stadiju bube dobijo tipalke, noge, krila in zunanjo podobo. Oblikujejo se tudi sestavljene oči in ustni deli odrasle čebele. Buba še nekaj časa ohrani videz ličinke. Trije deli oprsja so približno enake velikosti, oprsje in zadek še nista ločena. Na zadnjem delu telesa bube ženskega spola je zasnova žela.
Pri starejši bubi se povečuje drugi segment oprsja in tako dobiva videz in obliko odrasle živali. V zadnji fazi se oprsje jasno loči od zadka in dobi dokončno obliko. Pri ločitvi oprsja od zadka se prvi zadkov člen pripoji k oprsju. Med razvojem barva kutikule(6) temni. Kutikula začne trdeti šele nekaj ur pred izleganjem čebele, končno pa otrdi v 12–24 urah po izleganju.
Mlada čebela z ustnim delom pregrize celični pokrovec in prileze iz satne celice, matica in trot pa pokrovec izžagata ob robu celice, tako da te lahko vidimo na podnici satja. Stopnja bube traja pri delavki 12, pri trotu 13–14 in pri matici 8–9 dni, tako da celoten razvoj pri delavki navadno traja 21, pri trotu 24 in pri matici 16 dni.

RAZVOJ ODRASLIH ŽIVALI IN ŽIVLJENJSKA DOBA 
RAZVOJ DELAVKE
Izležena čebela je še vedno mehka in ne more pičiti, dokler skelet okrog strupne žleze ne otrdi. Mlade čebele prepoznamo po hitinskih dlačicah, ki so svetle barve. S starostjo te dlačice odpadajo, tako da pri starih čebelah pride do izraza črna barva hitina. V naslednjih dneh po rojstvu je končan razvoj notranjih organov, posebno žlez in maščobnih telesc, za to pa morajo čebele uživati zadostno količino cvetnega prahu, ki je vir beljakovin. Spravljen je v celicah satja. Tudi razvoj trotov in matic se konča nekaj dni po izleganju, le da je njihov vir beljakovin hrana zalege, ki jim jo ponudijo čebele krmilke.
Življenjska doba čebel delavk variira od samo nekaj dni pa do skoraj enega leta. Odvisna je od sezone, količine hrane in aktivnosti, ki jih počnejo skozi življenje. Poleti živijo od 15 do 38 dni, spomladi in jeseni od 30 do 60 dni, pozimi pa povprečno 140 dni. Opazili so celo več kot 300 dni stare čebele. Zimske delavke imajo dobro razvite krmilne žleze in maščobna telesca. So manj aktivne kot poletne čebele in imajo počasnejšo stopnjo presnove. V vseh obdobjih leta je za dosego maksimalne življenjske dobe pomembna ustrezna hrana.
Troti živijo povprečno od 21 do 32 dni spomladi in poleti. V poznem poletju in jeseni lahko živijo več kot 90 dni, a jih čebele zmečejo iz panjev, tako da skoraj noben trot ne preživi zime. Matice živijo od enega do treh let. V čebelarstvu je praksa, da matico zamenjajo vsaj vsaki dve leti, slabšo pa po enem letu.

ČEBELJE AKTIVNOSTI 
Za čebele je splošno sprejeto mnenje, da je delitev opravil v družinipovezana s staranjem. Starostne spremembe pa so v tesni povezavi s hormonskimi spremembami.
Prvo čebelje opravilo v panju je čiščenje celic. Mladica se najprej nekoliko očedi in nahrani, nato pride na vrsto čiščenje celic, ki pa ni vezano samo na posamezno celico, ampak na več. Dan ali dva po izleganju začno mladice pokrivati zalego. Obe vedenji sta običajni do starosti 10 dni, lahko pa pokrivajo zalego tudi do tri tedne stare čebele, medtem ko čistijo celice tudi do štiri tedne stare čebele. Nekaj dni stare čebele že začno tudi spremljati matico. V spremstvu matice ponavadi zasledimo do dva tedna stare čebele, lahko pa se pojavijo kar pet tednov stare. Mladice tudi negujejo zalego, kar je povezano z začetkom izločanja matičnega mlečka iz krmilne in čeljustne žleze. Mladice začno negovati zalego navadno okoli šestega dne, kar delajo do dveh tednov, lahko pa tudi pozneje. Okoli desetega dne se vključijo v čiščenje panja, gnetenje cvetnega prahu v celice in sprejemanja nektarja od svojih vrstnic, ki ga začno vnašati v celice. Kakšen dan starejše čebele lahko sodelujejo tudi pri gradnji satja. Vsa panjska opravila so običajna za do tri tedne stare čebele, starejše pa se bolj posvečajo paši. Nekoliko mlajše kot pašne čebele so stražarke in prašeče čebele na bradi.

Opisano zaporedje panjskih opravil ni strogo. Ena in ista čebela lahko čez dan sodeluje pri različnih opravilih. Čebele tudi veliko počivajo in se sprehajajo po panju, celo do dve tretjini časa. V panju je vedno dovolj počivajočih čebel, ki se lahko na hitro preusmerijo k opravilom, ki so v družini najnujnejša. Potrebe družine se izrazijo prek povečanega števila zunanjih in notranjih dražljajev, ki čebele spodbujajo k določenim aktivnostim.

VEDENJA
Čistilno vedenje Prvo opravilo čebele je čiščenje celice. Posamezno celico čisti od 15 do 30 čebel, posamezna čebela pa čisti več celic. Čebele iz celic odstranjujejo srajčke in iztrebke bub, nato pa celice še na tanko prevlečejo z voskom. Pri čiščenju sodelujejo tudi starejše čebele (stare 11–15 dni), ki popravijo robove in stene celic ter iz panja odstranijo razne tujke, drobir, odmrlo in bolno zalego. Za ta opravila se v panju ponavadi specializira posebna skupina čebel, ki to opravljajo vse življenje. To vedenje je verjetno ključno za preprečevanje razvoja bolezni zalege, kot sta poapnela zalega in huda gniloba zalege, in je ključnega pomena za družino, saj matica ne leže jajčeca v neočiščene celice.

Čiščenje telesa poteka v značilnem zaporedju gibov nog in drugih delov telesa. Čebela s sprednjim parom nog najprej očisti tipalnice in jeziček. Na prvem paru nog ima posebno čistilno jamico, s katero očisti tipalnice. Na drugem paru nog ima čistilni kavelj, s katerim očisti čistilno jamico. Z glavničkom tretjega para nog, ki ga sicer uporablja za čiščenje cvetnega prahu s telesa, čisti čistilni kavelj. Očiščene delce otre z nog ali pa to stori z drgnjenjem nog ob zadek. Le redko opravi celoten postopek čiščenja, navadno si očisti samo tipalnice in jeziček, kar počne tako med hojo kot med počivanjem.
Posebna oblika čiščenja je medsebojno obiranje, kjer je vključeno tudi sporazumevanje.

Nega zalege Čebele negujejo zalego med 6. in 16. dnem starosti, ko imajo dobro razvite krmilne in čeljustne žleze. Vsako ličinko neguje več čebel. Večina obiskov je namenjena pregledovanju celic. Povprečno dobi ličinka hrano le ob vsakem desetem obisku. Celo ličinko najprej pregledajo, šele nato izbljuvajo hrano ob ličinko, nikakor hrane ne položijo ličinki v usta.

Spremljanje matice Matica ima okoli sebe vedno spremstvo čebel, ki so ponavadi enake starosti kot negovalke zalege. Med hojo po satju in zaleganjem je spremstvo nekoliko manjše kot med počivanjem in prehranjevanjem, ko ima matica okoli sebe od šest do deset čebel. Čebele spremljevalke se med gibanjem matice hitro izmenjujejo, med počivanjem pa se zadržijo tudi ves čas. Med počivanjem čebele krmijo matico z matičnim mlečkom. Krmilka izbljuva hrano na obustne okončine matice, ta pa jo takoj posesa.
Čebele spremljevalke matico otipavajo s tipalnicami, ližejo z jezičkom, včasih celo brišejo s prvim parom nog. Največ pozornosti namenjajo glavi in zadku, kjer se nahajajo tudi feromonske žleze. Spremljevalke si jeziček in tipalnice nenehno čistijo in tako prenašajo feromone z jezička, nog in tipalnic na zadek ter naprej na druge čebele po celem panju.

Gradnja satja Za gradnjo satja čebele uporabljajo voščene ploščice, ki nastajajo iz voska, izločenega iz voskovnih žlez na spodnji strani zadka. Ploščice prenašajo k čeljustim in jih prignetejo k nastajajočemu satju. Končno obliko celice naredijo z gladenjem satja s čeljustmi in sprednjim parom nog. Stene celic gradijo do te stopnje, da s konci tipalnic zaznajo upogibanje celičnih sten.  Posamezno celico gradi več čebel. Satje gradijo od osem do 17 dni stare mladice, ki imajo dobro razvite voskovne žleze. Čebele, ki ne izločajo voska, lahko sodelujejo pri preoblikovanju satja in izdelovanju mednih pokrovcev.

Skladiščenje in predelava hrane Čebele gnetejo cvetni prah in prenašajo nektar v istem starostnem obdobju, kot gradijo satje. Od pašnih čebel sprejemajo nektar, ki ga ventilirajo na jezičku, nekaj pa ga razdelijo drugim čebelam. Te ga po daljšem prezračevanju odložijo v celice, kjer še naprej zori v med.
Cvetni prah pašne čebele odložijo v celice. Ponavadi ga odlagajo v celice blizu zalege. Ko najdejo primerno celico, se vanjo postavijo z zadnjimi nogami in zdrgnejo kepice z nog. Panjske čebele pozneje kepice navlažijo s slino, stlačijo na dno celice in prekrijejo s tanko plastjo medu.
Straža panja Panj stražijo samo nekatere čebele. Ponavadi se to zgodi, preden postanejo pašno aktivne. Stare so od 12 do 25 dni. Večinoma stražijo le nekaj ur ali kvečjemu nekaj dni, preden začnejo letati na pašo. Sprehajajo se po panjski bradi in pregledujejo priletele čebele. Prepoznamo jih po tem, da stojijo na zadnjih štirih nogah, sprednje noge imajo dvignjene, tipalnice imajo stegnjene naprej. V panj spustijo samo domače čebele in tiste, ki so obložene z nektarjem in cvetnim prahom. Več stražark imajo v brezpašnem obdobju, ko se poveča ogroženost panjev zaradi ropanja.
Prezračevanje Prezračevanje je prhutanje čebel s krili, pri čemer so čebele z zadkom obrnjene stran od žrela. Tako usmerjajo zračni tok iz panja, kar pripomore k njegovi prezračenosti. Ventilacija je pogostejša ob močnih pašah in v večernih urah. Pri prezračevanju sodelujejo čebele vseh starosti, največkrat mlajše pašne čebele. Namen prezračevanja je hlajenje panja, izhlapevanje vode iz medu, znižanje koncentracije CO₂ in vlažnosti v panju. Mlade čebele ne izločajo veliko nasanovega feromona.

Orientacijski poleti Čebele se morajo, preden začno letati na pašo, orientirati v prostoru. Zapomniti si morajo lego svojega panja, naučiti se morajo ključnih prepoznavnih znakov za sam panj, pa tudi ključnih orientirjev v okolici. Pri prepoznavanju panja in okolice si pomagajo z barvami, oblikami in vzorci objektov. Prvi orientacijski poleti so običajni v zgodnjih sončnih popoldnevih in trajajo manj kot pet minut. Čebele najprej preletavajo pred žrelom in si tako zapomnijo detajle s panjev, nato pa se postopno oddaljujejo od njega in delajo čedalje večje zavoje. Med prvimi poleti iz panja se navadno tudi iztrebijo, zato takim poletom pravimo trebilni. Ni pa vsak trebilni polet tudi orientiranje v prostoru.
Pašno vedenje
Pašne čebele so najstarejše čebele v panju. Na pašo letajo 4–5 dni, nato umrejo. Čebele, telesnodovolj razvite za pašno aktivnost, imajo pripravljeno krilno mišičje za dolge polete z dodatnim tovorom, razvite imajo strupne žleze in iz krmilne žleze izločajo encime za razgraditev sladkorjev. Za pašo morajo obstajati motivirajoči dejavniki: prisotna zalega, prazno satje, feromoni matice, lakota po paši in morda še kaj. Zelo verjetno je juvenilni hormon eden notranjih motivirajočih dejavnikov delavk, ki čebele pripravi na sprejemanje dražljajev, ki jih vzburijo k iskanju in nabiranju hrane. Dražljaji, ki vzburjajo čebele k pašni aktivnosti, so novi nektar in cvetni prah v panju, stiki s pašnimi čebelami, vzorci nektarja, dobljeni pri medsebojni izmenjavi hrane, pobrenčavanje pašnih čebel in drugih pašno vznemirjenih čebel, brenčanje plesalk in zibajoči ples pa morda še kaj. Ob zadostni vzburjenosti lahko ključni dražljaj, na primer vzorec nektarja ali pašni vonj, v čebeli sproži vedenjska vzorca iskanja panjskega izhoda in v nadaljevanju iskanja paše. Ustaljene pašne čebele začno nabirati, ko se pojavi notranji dražljaj v živčevju na račun vtisnjene dnevne ritmike pašne aktivnosti iz prejšnjih dni.

Na nekaterih krajih lahko čebele naberejo do 5 kg nektarja na dan, 200 kg na leto. Večina medovitih rastlin ima cvetne ali zunaj cvetne nektarije, njihovi cvetovi so narejeni tako, da čebele zlahka pridejo do nektarja. Ampak tudi na najbogatejših pašah je le-ta odvisna od temperature, vlažnosti, rodovitnosti prsti in padavin.
Količina in kakovost peloda lahko variirata med vrstami in znotraj vrste. Nekatere rastline proizvajajo malo ali nič nektarja, a so privlačne zaradi peloda. Delavke ne izbirajo peloda glede na hranilno vrednost, starost in vsebnost vlage, barve, temveč glede na vonj in obliko zrnc peloda. Pri odločanju, katere vrste peloda bodo nabirale, se morajo odločiti tudi, kje iskati in kako daleč bodo letele. V kmetijskih predelih je povprečen radij nekaj sto metrov, lahko pa tudi 3700 m stran od čebelnjaka, če ni virov, pa tudi do 10 km. V gozdu je povprečen radij 1,7 km, največ pa se dogaja na razdalji šestih kilometrov.
Delavka sicer dobi informacijo o lokaciji paše, kakovosti, ... iz plesa, pa vendar je velika variabilnost v številu rastlin, ki jih bodo obiskale, ali bodo nabirale samo nektar, samo pelod ali oboje. Ena najpomembnejših odločitev je, kaj bo nabirala. Raje nabirajo nektar; v neki populaciji jih je 58 % nabiralo samo nektar, 25 % samo pelod in 17 % oboje. Rade se specializirajo samo za nabiranje enega in to potem nenehno počnejo na nekaj izletih. Na izletu načeloma nabirajo tudi samo eno rastlino in to potem počnejo, dokler ta rastlina medi oz. dokler ne najdejo boljšega vira. Nekatere tudi celo pašno obdobje nabirajo na eni vrsti rastline. Povprečno 3 % čebel prinese v panj pelod z različnih vrst rastlin. Nekatere rastline izločajo nektar samo ob določenem času dneva, kar si čebele zapomnijo in se vsak dan vračajo tja ob istem času.
Pašne čebele, ki nabirajo bodisi nektar bodisi pelod, kažejo veliko razliko v številu rastlin, ki jih obiščejo na izletu, številu izletov na dan, času, ki je potreben za nabiranje, bremenu in teži bremena. Nabiralke peloda in nektarja pa morajo obiskati do 500 cvetov, da naberejo polno malho, to je odvisno od količine nektarja ali peloda, nekatere pa morajo obiskati več kot 1000 cvetov, da napolnijo želodček. Oboje opravijo povprečno od 10 do 15 letov na dan, čeprav nabiralke nektarja lahko letijo na pašo 150-krat. Čas nabiranja peloda je krajši, okrog 10 minut, medtem ko nektar lahko nabirajo od 30 do 80 minut. Peloda je 10–30 mg, nektarja pa 25–40 mg.
Nabiranje nektarja je energetsko učinkovitejše kot nabiranje peloda. Po pelod bodo letele dlje kot po nektar, verjetno zato, ker je breme peloda manjše. Družine tudi ne delajo takšnih zalog peloda kot medu, zato jih pomanjkanje peloda spodbuja, da letijo dlje.
Pašno vedenje je odvisno od genetskih in okoljskih dejavnikov. Pašna aktivnost se navadno ne začne, če temperatura ne pride na 12–14 °C. V hujšem vetru in dežju pašna aktivnost upade. Zgodaj popoldne leti manj čebel, saj v tem času rastline ne medijo. Da čebele nabirajo medičino na eni rastlini, poveča učinkovitost pašne aktivnosti. Učenje in zapomnjenje igrata ključno vlogo pri pašni aktivnosti. Čebele se hitro naučijo orientirati glede na obliko, barvo in vonj rastline. Če rastline ne dajejo dovolj velike nagrade, čebele pogosteje zamenjajo rastlino in so pripravljene leteti dlje, kar velja tudi tedaj, ko se morajo na rastlini zadržati dlje časa, da naberejo zadostne količine nektarja.
Obstaja pozitivna povezava med količino jajčec in ličink v družini in številom pašnih čebel. Več nabiralk peloda je tudi takrat, ko matica več zalega. Če v družini primanjkuje peloda, lahko delavke hitro spremenijo svojo aktivnost. Zbiranje nektarja spodbuja: vonj matice, prisotnost ličink čebel, prazno satje,...
Iskalke hrane so bolj izkušene čebele in razmerje teh v družini je odvisno od dostopnosti peloda in nektarja. Med sušo lahko naraste odstotek iskalk na 35, da bi se povečala možnost iskanja hrane. Iskalke pregledajo okolico v radiju 4–6 km od gnezda. Pašna aktivnost se tako odvija na teh poteh, ki so jih našle iskalke in so najboljše, dokler ne najdejo boljših. Te dnevne spremembe se zgodijo na podlagi informacij, ki jih iskalke in rekrutke prinesejo v panj. Čebele ne naberejo vedno toliko nektarja, da je želodček poln, saj maksimirajo razmerje med težo bremena in oddaljenostjo. Maksimum je dosežen, ko je želodček napol poln.

NAČIN NABIRANJA NEKTARJA
Pri vsakem pašnem poletu čebela porabi določeno energijo za let na pašo in vrnitev. Čebela odleti na pašo z nekaj hrane v medni golši, poleg tega ima še druge rezerve energije v telesu: glikogen v mišicah in maščobnem telesu ter transportni sladkor v hemolimfi, ki je sestavljena iz dveh glukoz. Gledano z energijskega stališča mora nabrani nektar zadoščati vsaj za polet čebele na pašo in vrnitev v panj. Raziskovalci energijskega dogajanja na pašnih poletih so ugotovili, da čebelam uspe nabrati optimalne količine nektarja tako, da je poraba energije čim manjša. To ponavadi pomeni, da z bližnjih paš nosijo manjši tovor kot z bolj oddaljenih. V posebnih okoliščinah, ko je na voljo obilje nektarja za neposredno sesanje, lahko čebele »izberejo« drugačno strategijo. Čas sesanja nektarja prilagodijo času poleta. Takšna strategija je primernejša za paše, ki se pojavijo v velikih količinah z lahko dostopnim nektarjem ali mano in največkrat hitro presahnejo, na primer gozdna paša. V tem primeru se posamezne čebele čezmerno izčrpavajo, vendar družina v razpoložljivem času nabere večjo količino medu. Eden morebitnih vzrokov za izgubo pašnih čebel na gozdni paši je lahko tudi izbira strategije, ki ne povečuje izkoristka energije posamezne čebele, ampak njeno učinkovitost v razpoložljivem času. V obeh primerih čebele z bližnjih paš nosijo manjše tovore kot z bolj oddaljenih. Pri časovni strategiji čebele naberejo več na bližnjih pašah, kot če bi uporabile energijsko strategijo. Kako čebele izberejo in uporabijo eno od strategij, pa ni jasno. Izbira čebel je morda odvisna od utrujenosti zaradi letenja in od vzburjenosti, ki izvira iz kakovosti paše.

RAZVOJ MATICE
Količina in kakovost hrane odločata o tem, kaj se bo razvilo iz oplojenih jajčec: delavka ali matica. V družini se matice ne hranijo same, ampak jih hranijo čebele. Tudi odrasle matice hranijo v glavnem z matičnim mlečkom z dodatkom medu. Količina hrane je odvisna od tega, koliko matica zalega. Več ko matica zalega, bolj jo hranijo. Med hranjenji lahko matica izleže samo dve jajčeci ali pa več kot 26. Med dvema leženjema jajčec navadno samo ena čebela hrani matico, opazili pa so tudi do pet čebel, ki so hranile matice v zaporedju.
Ko se matica izleže, še nima razvitih spolnih organov, ti se razvijejo naslednji dan. V tem času je izjemno pomembno, da je v družini dovolj hrane. Jajčniki pa ostanejo majhni, dokler ne začne leči jajčec, kar se zgodi 2–4 dni po prahi.
Matica leti na paritveni izlet samo na začetku svojega življenja, preden začne zalegati jajčeca. Dokler matica spolno ne dozori, ji delavke ne namenjajo velike pozornosti. Matica spolno dozori peti ali šesti dan po izleganju in zdaj je pravi čas za praho. Na dan prahe delavke namenjajo matici še posebno pozornost; vlečejo jo za krila, obešajo se ji na noge, na žrela panja nanesejo Nasonov feromon, da bo matica našla pot nazaj. Matica včasih poskuša takoj vstopiti nazaj v panj, vendar ji čebele tega ne dovolijo. Ko matica odleti, čebele na žrelu čakajo na njeno vrnitev

Količina in kakovost hrane odločata o tem, kaj se bo razvilo iz oplojenih jajčec: delavka ali matica. V družini se matice ne hranijo same, ampak jih hranijo čebele. Tudi odrasle matice hranijo v glavnem z matičnim mlečkom z dodatkom medu. Količina hrane je odvisna od tega, koliko matica zalega. Več ko matica zalega, bolj jo hranijo. Med hranjenji lahko matica izleže samo dve jajčeci ali pa več kot 26. Med dvema leženjema jajčec navadno samo ena čebela hrani matico, opazili pa so tudi do pet čebel, ki so hranile matice v zaporedju.
Ko se matica izleže, še nima razvitih spolnih organov, ti se razvijejo naslednji dan. V tem času je izjemno pomembno, da je v družini dovolj hrane. Jajčniki pa ostanejo majhni, dokler ne začne leči jajčec, kar se zgodi 2–4 dni po prahi.
Matica leti na paritveni izlet samo na začetku svojega življenja, preden začne zalegati jajčeca. Dokler matica spolno ne dozori, ji delavke ne namenjajo velike pozornosti. Matica spolno dozori peti ali šesti dan po izleganju in zdaj je pravi čas za praho. Na dan prahe delavke namenjajo matici še posebno pozornost; vlečejo jo za krila, obešajo se ji na noge, na žrela panja nanesejo Nasonov feromon, da bo matica našla pot nazaj. Matica včasih poskuša takoj vstopiti nazaj v panj, vendar ji čebele tega ne dovolijo. Ko matica odleti, čebele na žrelu čakajo na njeno vrnitev.

RAZVOJ TROTOV
Vzreja trotov v družini doseže vrh štiri dni pred rojenjem, tako da troti navadno dozorijo prej kot mlade matice. Poleti vzreja trotov upade, ker ni več deviških matic. Število trotov v družini je odvisno od količine trotovine(7), velikosti družine, od statusa družine: roja, družine, ki je preživela zimo, …
Količina trotovske zalege je odvisna od velikosti roja in časa rojenja, zgodnejši in večji roji vzrejajo več trotov. Spomladi povprečna družina vzredi od 660 do 4000 trotov, pred zimo pa do 1600.
Razvoj spolnih organov trotov je končan do 12. dne po izvalitvi, v tem času je tudi njihovo seme dovolj zrelo za oploditev matice. V času razvoja trote najpogosteje najdemo ob zalegi, kjer je višja temperatura in več čebel krmilk, ki skrbijo za zalego. Na začetku jih krmijo čebele, pozneje pa se morajo hraniti sami, zato starejše trote najdemo na robnih satih, kjer je več medu, ali na vhodu v panj. Ko so troti stari okrog osem dni, že letajo na orientacijske polete. Čas za takšne polete je navadno od druge do četrte ure, odvisen pa je tudi od vremena. Orientacijski poleti niso daljši od nekaj minut, paritveni poleti  trajajo od 25 do 32 minut, lahko pa tudi več kot eno uro. Na sončen dan troti letijo povprečno 3- do 5-krat na popoldne. Vmes pridejo za približno 15 minut v panj, da zaužijejo nekaj medu. Pred letom si pred vhodom v panj očistijo tipalke in oči.

ORIENTACIJSKI IN PARITVENI PLES
Orientacijski in paritveni ples matice potekata sočasno s trotovskim. Večina matic naredi enega ali dva orientacijska poleta in enega do pet paritvenih plesov v dveh do štirih dneh v času, ko je lepo vreme. Na dan lahko opravijo tri polete. Število poletov je odvisno od vremena in od uspešnosti prahe. Najprimernejša temperatura za praho je 20 °C, malo oblačno vreme in veter manj kot 28 km/h. Včasih se zgodi, da se matica pari tudi v slabem vremenu. V takem primeru se pogosto sploh ne vrne v panj, ali pa je tako slaba, da jo čebele preležejo. Neoplojena matica lahko do štiri tedne čaka v panju, da poleti na praho, nato pa spolni organi degenerirajo in začne zalegati neoplojena jajčeca.
Parjenje poteka na trotišču, tam, kjer se zbirajo troti, ki čakajo matice. Trotišča so vsaj 90–120 m stran od čebelnjakov, pogosto pa precej dlje. Ker trotišča ostajajo dlje časa ista, je verjetno geografska podoba območja tista, ki določa kraj prahe. Najpogosteje so to doline brez vetra in robovi gozdov. Mogoče je, da določajo trotišča tudi magnetne in električne anomalije. Troti in matice redko pridejo iz čebelnjakov, ki so oddaljeni manj kot 2–3 km. Troti letajo v premeru 30–200 m, 10–40 km nad zemljo. Število trotov je odvisno od časa v dnevu, vremenskih razmer in privlačnosti površine. Število trotov se giblje od nekaj sto do nekaj tisoč.
Troti letajo sem in tja po območju trotišča in čakajo na matico, medtem pa oddajo zvok, podoben rojenju. To počasno letanje pa se spremeni v hiter lov, ko se približa matica. Troti jo začno zasledovati v kometu podobni obliki, pri čemer jim pomagajo vidne in kemične informacije. Kopulacija je hiter in spektakularen dogodek. Trot dobesedno izstreli seme v genitalije matice. Parjenje navadno ne traja dlje kot pet sekund. Matica mora odpreti nožnico žela, zato niso uspešni vsi troti, ki poskušajo oploditi matico. Trot se matici približa od spodaj.  Na začetku je njegovo oprsje na zadku matice, njegove zadnje noge visijo dol, s sprednjima nogama pa se oklepa matice. Nato se trot oprime matice z vsemi šestimi nogami in zaviha spolno trobo v nožnico žela matice. V tem času je trot ohromljen in pade nazaj, ejakulacija pa se zgodi kot posledica pritiska trotove hemolimfe in krčenja zadka. Eksplozivna ejakulacija zavrti spolno trobo in požene spermo skozi nožnico žela matice v njen jajcevod. Ejakulacija loči matico od trota in ta umre nekaj minut ali ur po parjenju.
V vagini matice ostane del spolne trobe, ki prepreči, da bi sperma stekla iz vagine pri naslednjih kopulacijah, vendar ne prepreči parjenja matice z drugimi troti. Naslednji trot lahko ostanek spolne trobe porine stran, tako da pride matica v panj s spolno trobo zadnjega trota, s katerim se je parila, kar pa ji s čeljustmi odstranijo čebele. Matica se v nekaj dneh pari s povprečno 7–17 troti, tako da njena semenska mošnjica (spermateka) vsebuje povprečno 87 milijonov spermijev, kar zadošča za oploditev jajčec za vse njeno življenje. Matica poleti izleže povprečno nekaj manj kot 1500 jajčec na dan in od 175.000 do 200.000 na leto.
V številni družini, ki je tudi v brezpašnem obdobju dobro preskrbljena s hrano, trotov ne vržejo iz panja. 
PLES OSMIC ali čebelji ples

Kadar je paša blizu, čebela delavka izvede okrogli ples. Gre okrog in okrog v dveh krogih, ne pove pa natančno, v kateri smeri je paša, zato druge delavke letijo v vse smeri.
Zibajoči ples je vzorec ustaljenih mehanskih signalov, s katerimi čebele sporočajo smer in oddaljenost paše. Živahnost plesa odraža kakovost paše, medtem ko vonj in okus dobijo iz vzorcev paše, ki jo prinese pašna plešoča čebela v panj. Čebele plešejo v obliki sploščene osmice pri pašah, oddaljenih več kot 120 m. Pri bližnjih pašah se oblika osmice postopno spremeni v kroženje. Plesalka med prehajanjem skozi osrednji del osmice pozibava z zadkom levo in desno, med tem pa še pobrenčava s krili. Smer paše sporočajo s smerjo gibanja med pozibavanjem, oddaljenost paše pa s trajanjem pozibavanja.

ČEBELJI IZDELKI
Čebelarstvo ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Naš čebelar Anton Janša iz Radovljice je bil že v 18. stoletju eden vodilnih strokovnjakov na tem področju. Cesar ga je poklical na Dunaj in ga imenoval za učitelja čebelarstva. Kljub tej dolgi tradiciji se nas le malo zaveda, da nam čebele dajejo poleg medu še druge koristne pridelke, kot so matični mleček, čebelji strup, vosek, pelod in propolis. Vse to lahko uporabimo v prehrani in v zdravstvene namene. Ne smemo pa pozabiti tudi, da nam čebele koristijo, ker oprašujejo cvetove sadnega drevja in nekaterih poljščin ter s tem zagotavljajo čim večji pridelek. Oglejmo si lastnosti posameznih čebeljih pridelkov ter njihovo prehransko in zdravilno vrednost.

Med naredijo čebele tako, da s cvetov nabirajo nektar ali medičino. V svojem telesu mu dodajo še nekaj snovi in ga s pomočjo encimov spremenijo. Trsni sladkor (saharozo) razcepijo v enake dele grozdnega in sadnega sladkorja (glukoze in fruktoze). Tako predelano medičino odložijo v celice satovja, kjer še naprej dozoreva. Predvsem mora iz nje izhlapeti odvečna voda, da nastane dovolj gost med, ki se ne kvari. Iz medičine nastanejo npr. cvetlični, akacijev in ajdov med.  Gozdni med pa čebele pripravijo iz mane – sladke raztopine, ki jo na drevesih izločajo kaparji in ušice. Med vsebuje okoli 75 % sladkorja, 20 % vode ter nekaj eteričnih olj, proteinov, kislin, mineralov in drugih snovi. Zaradi dobrega okusa in velike kalorične vrednosti se med največ uporablja v prehrani. Zelo stara pa je tudi uporaba medu za zdravljenje kožnih ran in čirov. Deluje tudi protimikrobno, kar gre pripisati predvsem veliki vsebnosti sladkorja, pa tudi eteričnim oljem in snovem, ki ga v med izločijo čebele. Nekoč se je med uporabljal tudi v uradni medicini, in sicer notranje kot blago odvajalo in proti vnetjem, zunanje pa so go nanašali na kožne čire. V te namene so ga v lekarnah prej še prečistili.