EKOKVIZ 2013/14 PODNEBNE SPREMEMBE - 2. DEL
OZONSKA LUKNJA
Ozonska luknja v Severni Ameriki med leti 1984 in 1997. Vir: NASA
Planet Zemlja obdajajo plasti različnih plinov, ki skupaj sestavljajo ozračje. V višjih plasteh ozračja, na višini od 10 do 50 kilometrov nad površjem Zemlje, je redka plast plina, ki mu pravimo ozon. Novico o ozonski luknji so prvič objavili maja 1985 v znanstveni reviji Nature. Na južni polobli se luknja od leta 1985 ponavlja vsako pomlad. Močni vetrovi in zelo nizke temperature povzročijo med dolgo in temno antarktično zimo nastanek tankih stratosferskih oblakov. Ko se spomladi zopet pokaže sonce in so temperature višje, se na površini teh oblakov začnejo kemične reakcije, ki povzročijo razpadanje ozona.
Kaj je ozon?
Ozon je oblika kisika. V zraku je kisika približno ena petina. Ko sončni žarki dosežejo stratosfero, se nekaj kisika v tej plasti spremeni v ozon. Ozon je zelo nestabilen plin. V ozračju ves čas potekajo reakcije nastajanja in razpadanja ozona. Reakcije so v ozonski plasti v naravnem ravnotežju.
Ozon je močan oksidant, veliko boljši od kisika. Tudi v večjih koncentracijah je zelo nestabilen in nenehno razpada na dvoatomni kisik (v približno polovici ure v atmosferskih razmerah): 2 O3→ 3 O2
V troposferi nastane ozon, če se dušik ob prisotnosti svetlobe meša z ogljikovodiki in z dušikovimi oksidi. Te snovi so v izpušnih plinih motornih vozil in plinih, ki jih oddajajo tovarne. Rezultat kemičnih reakcij je škodljivo onesnaženje, ki mu pravimo fotokemični smog.
Zgodovina ozona
Leta 1992 se je po poročilih agencije NASA debelina ozonske plasti nad večjim delom severne poloble, vključno z deli Severne Amerike, Rusije in severne Evrope, zmanjšala tudi za 40 %. Kako je nastala ozonska »kriza«?
1920–1930: Na Norveškem so uporabili prve razpršilne doze.
1950: Komercialna izdelava prvih razpršilnih doz, ki so vsebovale CFC.
1970: Znanstveniki so izrazili zaskrbljenost zaradi nevarnosti, ki jo za ozonsko plast pomenijo nadzvočna letala.
1974: V letnem poročilu ZDA so poročali o izdelavi treh milijard razpršilcev.
1978: Vlada ZDA je prepovedala izdelavo CFC v razpršilcih. NASA je utirila vremenski satelit Nimbus 7, s katerim so merili količino ozona v stratosferi.
1984: Britanski znanstvenik Joe Farman je odkril »ozonsko luknjo« nad Antarktiko.
1985: Letna svetovna izdelava CFC je dosegla 700 000 ton.
1989: Količina klorovega monoksida nad Antarktiko je bila 50-krat večja, kot so pričakovali.
2007–2008: Leta 2008 je ozonska luknja nastala pozno, v prvi polovici septembra se je hitro povečala in presegla obseg iz leta 2007. Trinajstega septembra je bila ozonska luknja velika 27 milijonov km2. Največji obseg iz leta 2007 je znašal 25 milijonov km2.
Ozon danes Zemeljsko ozračje delimo na pet različnih plasti: troposfero, stratosfero, mezosfero, termosfero in ionosfero. Troposfera sega v povprečju okoli 11 kilometrov nad Zemljo, nad severnim in južnim polom nekoliko niže, nad ekvatorjem pa više. Mejo med troposfero in stratosfero imenujemo tropopavza. Stratosfera se razteza od tropopavze do višine okoli 50 kilometrov nad morsko gladino. V stratosferi je ozonska plast, ki preprečuje, da bi nas na Zemlji dosegel del nevidnega, a škodljivega Sončevega sevanja. Nevarni del Sončevega sevanja se imenuje ultravijolično sevanje.
Ozona (O3) je največ na višini med 14 in 25 km. Če bi ga zbrali na morski gladini in ohladili na 0 °C, bi ga bilo za 2 do 5 mm debelo plast. Brez O3 na Zemlji ne bi bilo življenja, kakršno ga poznamo. Prevelika doza UV-sevanja slabi imunski sistem, poškoduje oči in kožo, saj pospeši njeno staranje, povzroča opekline in kožnega raka, ki je v večini primerov benigna tvorba, vendar poznamo tudi melanom. Barva (ten) kože določa našo dovzetnost (svetlopolti ljudje smo bolj občutljivi kot temnopolti) za poškodbe kože zaradi UV-sevanja, način obnašanja (nošenje širokokrajnih pokrival, opoldansko zadrževanje v prostorih, kakovostna zaščitna sredstva za sončenje) pa vpliva na prejeto količino UV-sevanja. V zmernih količinah ima ultravijolično sevanje tudi koristne učinke: ugodno deluje na psihično počutje, sodeluje pri nastajanju vitamina D, uporabljajo pa ga tudi za zdravljenje kožnih bolezni.
V jesenskih mesecih je naša pozornost usmerjena na dogajanje nad južnim zemeljskim polom in na ozonsko luknjo, ki je v jesenskih mesecih v polnem razcvetu. Seveda meritve kažejo, da se ozonska plast ne tanjša zgolj nad Antarktiko, ampak je tanjšanje v manjši meri opazno tudi v zmernih geografskih širinah in ne le nad južno poloblo, ampak tudi nad severno.
|
Trije vzroki, da se ozonska luknja nad Antarktiko najhitreje veča. (Zaradi navedenih vzrokov je zmanjševanje količine ozona v ozračju nad neposeljeno Antarktiko največje. V drugih zemljepisnih širinah je zmanjševanje količin ozona bistveno manjše.) |
Celotno animacijo spreminjanja količine ledu na Arktiki si lahko ogledaš na: http://photojournal.jpl.nasa.gov/catalog/PIA14385
|
Ozon je eden izmed plinov, ki povzročajo učinek tople grede in tako poskrbijo, da se Zemlja ne ohladi. Ti plini omogočijo, da sončni žarki dosežejo Zemljo, potem pa preprečijo, da bi energija ušla nazaj v vesolje. Način, kako ti plini prestrežejo nekaj Sončevega sevanja in ga potem vrnejo na Zemljo, poznamo pod imenom »učinek tople grede«. Ozon ima med plini, ki povzročajo ta pojav, 12-odstotni delež. Naraščanje količine teh plinov v ozračju je verjetno povzročilo, da se je Zemljino ozračje v zadnjih sto letih segrelo za 0,5 °C. |
|
Klorofluoroogljikovodiki (tudi freoni) s kemijsko formulo CFC so plini, ki povzročajo razgradnjo ozona, krivi so za tanjšanje plasti ozona v stratosferi, posledično povečanje ozonske luknje in s tem močnejše ultravijolično sevanje. Te spojine je leta 1928 razvil ameriški izumitelj Thomas Midgley. CFC-ji so zaradi nizke reaktivnosti uporabni kot potisni plin v sprejih in hladilni plin, zato so se zelo hitro razširili. Šele pozneje so odkrili, da v višjih plasteh atmosfere reagirajo z ozonom. Danes izhlapevajo iz zavrženih hladilnikov in zamrzovalnikov na smetiščih. |
Če je človek izpostavljen povečani količini troposferskega ozona, začne ta dražiti oči, nos in grlo, lahko poškoduje tudi pljuča. Največje količine troposferskega ozona so v mestih, ki ležijo v kotlinah, kot so na primer Atene, pa tudi tam, kjer je zelo veliko avtomobilov in imajo toplo podnebje, na primer v Los Angelesu.
Količina ozona v ozonski plasti se med letom spreminja glede na količino in moč sončnih žarkov, ki dosežejo Zemljo. Znanstveniki so izmerili, da se količina ozona nad Antarktiko vsako pomlad (na južni polobli od septembra do zgodnjega decembra), zmanjša za 40–50 odstotkov. Glavni povzročitelji tega pojava so nekatere umetne kemične snovi, predvsem plinasti klorofluoroogljikovodiki (CFC) in haloni[1]. Ko so v ozračju, se CFC počasi dvigujejo v stratosfero. Tam razpadejo in oddajajo atome klora. Atomi klora kemično reagirajo z ozonom, ne da bi se pri tem sami vezali v nove spojine. Haloni vsebujejo atome broma, ki podobno kot klor uničujejo ozon. Podobno učinkujejo na ozon tudi druge klorove spojine, na primer čistilna tekočina ogljikov tetraklorid. Razpadanje ozonskih molekul pospešujejo tudi velike količine pepela in prahu, ki se dvigujejo v ozračje ob večjih vulkanskih izbruhih.
Tudi Sonce zmanjšuje količino ozona. Na površju Sonca nastajajo temni deli, ki jim pravimo sončne pege. Te pege in druge oblike Sončeve dejavnosti se ponavljajo vsakih 11 let. Znanstveniki menijo, da so količine ozona v stratosferi najmanjše vsakih 11 let, ko je Sonce najbolj dejavno. Premer enega največjih izbruhov, kar so jih kdajkoli opazili na površini Sonca, je meril 591 000 kilometrov. Sončna pega, ki so jo fotografirali leta 1982, je imela premer 80 000 kilometrov. V takih obdobjih Sonce oddaja več UV-sevanja.
| [1] Halón sodi v družino halogeniziranih ogljikovodikov (CFC). Ker po gašenju ne puščajo ostankov, so se precej uporabljali za gašenje posebnih naprav, kot so računalniki, telefonske centrale in v letalstvu. Ker so haloni podobno, kot ostali CFC-ji močno škodljivi za ozonski plašč so danes prepovedani tudi v Sloveniji in se danes večinoma nadomeščajo z inertnimi plini, kot na primer dušik in argon. |
Onesnaževanje zraka in zračni polutanti
Shematski prikaz nekaterih vzrokov in posledic onesnaževanja zraka: (1) učinek tople grede, (2) onesnaževanje s trdnimi delci, (3) povečanje UV-sevanja, (4) kisli dež, (5) povečane koncentracije pritalnega ozona, (6) povečane koncentracije dušikovih oksidov.
Zračni onesnaževalci po industrijski revoluciji:
Žveplovi oksidi (zlasti SO2): pri gorenju premoga in različnih industrijskih procesih – nastanek kislega dežja.- Dušikovi oksidi (zlasti NO2): pri gorenju pri visokih temperaturah, npr. v motorjih z notranjim zgorevanjem – viden kot rjavkasta „meglica“ nad mesti.
- Ogljikov monoksid (CO): pri nepopolnem zgorevanju, npr. v pečeh, v motorjih z notranjim zgorevanjem – zelo strupen.
Ogljikov dioksid (CO2): pri gorenju, kemijskih procesih, dekompoziciji – toplogredni plin.- Metan (CH4): pri anaerobni mikrobni razgradnji, prebavi prežvekovalcev – močan toplogredni učinek.
- Hlapni ogljikovodiki (VOC – volatile organic compounds; npr. benzen, toluen, ksilen): pri različnih industrijskih procesih, nepopolno zgorevanje – strupeni, rakotvorni.
- Trdni delci (saje, prah): pri gorenju, iz naravnih virov – povzročajo bolezni dihal.
|
CFC vsebujejo atome klora, fluora in ogljika. V stratosferi sončna svetloba razbije CFC. Pri tem se sprostijo atomi klora. Proste atome klora privlačijo atomi kisika v molekulah ozona. Atom klora se združi z atomom kisika in nastane klorov monoksid. Ta razpade in uničujoči proces se nadaljuje. En atom klora lahko razbije okoli 100 000 molekul ozona. |
Uporaba CFC
Leta 1974 sta Sherwood Rowland in Mario Molina opozorila na nevarnosti, ki jih prinašajo nekatere umetne kemikalije. CFC uporabljamo predvsem kot hladilno sredstvo v hladilnikih, zamrzovalnikih in klimatskih napravah; za potisk ali razprševanje tekočine iz razpršilnih doz; za izdelavo različnih materialov z napihovanjem, npr. različnih plastičnih pen za embalažo, polnil za pohištvo ali izolacij. CFC so zelo stabilne kemikalije, kar pomeni, da v normalnih razmerah težko izginejo ali se spremenijo v drugo snov. Eden najpogosteje rabljenih in najbolj uničujočih CFC, CFC-12, ostane v ozračju nespremenjen tudi več kot 130 let in je odgovoren za okoli 45 % vsega zmanjšanja količine ozona.
CFC so odkrili leta 1928. Njihova izdelava je poceni, so brez vonja, niso vnetljivi in jih je lahko shranjevati. Šele pozneje so odkrili, kako nevarni so. Industrija je v ozračje spustila že 20 milijonov ton CFC; tam bodo ostali še dolgo v 21. stoletje. CFC uporabljajo kot čistilna sredstva in topila (tekočine, ki topijo oziroma oslabijo druge snovi) v določenih industrijskih postopkih, na primer za spajanje in čiščenje kovin. V elektronski industriji z njimi čistijo mikročipe in druge računalniške dele, ker CFC ne poškodujejo plastičnih delov računalnika.
|
CFC uporabljajo tudi v avtomobilskih klimatskih napravah. Samo v ZDA je 82 milijonov avtomobilov opremljenih s takimi napravami.
|
Nevarnost CFC
Z redčenjem ozonske plasti se povečuje količina UV-žarkov, ki prodrejo skozi plast in dosežejo zemeljsko površje. UV-žarki škodujejo ljudem, živalim in rastlinam. Izpostavljenost tem žarkom lahko povzroči opekline, pa tudi rast očesne sive mrene, ki lahko pripelje do slepote, in različne oblike kožnega raka. Raziskave so pokazale, da bi, če bi se količina ozona vsako leto zmanjšala za samo en odstotek, to pomenilo 50 000 novih primerov rasti sive mrene med svetovnim prebivalstvom. Žarki UV-B tudi zmanjšujejo sposobnost telesa za boj proti nekaterim nalezljivim boleznim, kjer prihaja do okužbe skozi kožo.
Ultravijolična slika Sončeve dejavne fotosfere Nasinega vesoljskega daljnogleda TRACE
Prehranjevalna veriga
Mikroskopske rastline (fitoplankton) živijo blizu morske gladine. Majhne živali, ki jih imenujemo zooplankton, se prehranjujejo s fitoplanktonom in so prva stopnja v morski prehranjevalni verigi. V tej verigi se s planktonom hranijo manjše ribe in druga morska bitja, na primer glavonožci. Posredno se s fitoplanktonom hranijo tudi večje ribe in morski sesalci, kot so tjulnji, ki se prehranjujejo z manjšimi ribami; hrana teh je plankton. Celo ljudje smo odvisni od planktona, saj je le-ta hrana ribam, ki jih lovimo in jemo. Žarki UV-B prodrejo v vodi približno 18 metrov globoko in pri tem ubijajo plankton v zgornjih plasteh morja. Povečana količina UV-sevanja, ki doseže oceane in morja, lahko povzroči pomanjkanje hrane za morske živali, pa tudi za ljudi.
Vpliv na človeka
Če bi se količina ozona zmanjšala za en odstotek, bi se sevanje UV-B povečalo za tri odstotke. To bi med vsem svetovnim prebivalstvom povzročilo od 10 000 do 15 000 novih obolenj za kožnim rakom, vključno z redkim, toda smrtno nevarnim melanomom. To je samo eden od zastrašujočih podatkov o nevarnostih, ki grozijo ljudem zaradi ozonske luknje in povečanega sevanja UV-B, ki smo mu izpostavljeni. Druga predvidevanja govorijo o povečanem številu očesnih obolenj, denimo sive mrene. Kožni rak prizadene predvsem svetlopolte, rdečelase ljudi, ki jim primanjkuje melanina. To snov imamo ljudje že po naravi in povzroča, da koža na sončni svetlobi potemni. Melanin prestreže škodljive UV-B, ki povzročajo sončne opekline. V Avstraliji imajo največ kožnega raka na svetu. Dva od treh belih Avstralcev se do 75. leta zdravita zaradi te bolezni. V Veliki Britaniji pa število obolelih za kožnim rakom narašča za sedem odstotkov na leto.
Posledica ozonske luknje
Povprečna temperatura na Zemlji se je v zadnjih 100 letih dvignila za nekaj več kot 0,5 °C.- Čedalje močnejši učinek tople grede prinaša s seboj tudi čedalje pogostejše vremenske ujme s katastrofalnimi posledicami.
- V 100 letih se je gladina morja dvignila za 25 cm.
- Arktičnega ledu je za desetino manj.
- Zaradi taljenja ledu se v Alpah zeleni pas pomika navzgor.
- Na severnem delu poloble se ptice selivke prej vračajo in pozneje odhajajo.
Povečano UV-sevanje povečuje možnost obolenja za kožnim rakom.- Povečuje se število okvar oči in število ljudi, ki obolevajo za astmo.
- Rast rastlin se bo upočasnila, pridelka bo manj.
- Izumrli bodo občutljivi organizmi v vodah, kakovost zraka se bo močno poslabšala, razne kemijske mase se bodo začele razkrajati.
KISLI DEŽ
Kisli dež nastane, ko se snovi, ki onesnažujejo zrak, v ozračju vežejo z vodo in nastajajo šibke kisline. Te potem padajo na zemljo z dežjem, točo, snegom, pršenjem ali meglo. Glavni povzročitelji kislega dežja so žveplov dioksid in dušikovi oksidi, ki se v velikih količinah sproščajo ob zgorevanju fosilnih goriv v tovarnah in termoelektrarnah in avtomobilskih motorjih. Vzhodnoevropske države, kot sta Poljska in Slovaška, imajo zaradi kislega dežja velike težave. Kriv je predvsem premog: pri njegovem zgorevanju se sproščajo velike količine žveplovega dioksida. Kisli dež velikokrat pade zelo daleč stran od krajev, kjer je nastal. Velika Britanija in drugi deli Evrope oddajajo v ozračje velike količine plinov, ki kot kisli dež padejo na tla na Švedskem in Norveškem.
Kisle padavine nastanejo, ko se žveplovi in dušikovi plini spojijo s kisikom in vodno paro. Kisle snovi padejo na zemljo kot prah ali pa s snegom in dežjem.
Kisli dež škodi kamnitim in kovinskim izdelkom. Poleg izpiranja z dežjem nastanejo še dodatne poškodbe zaradi razjedanja, ki ga povzročajo kisline. Na nekaterih najdragocenejših zgodovinskih znamenitostih, na primer na Robbovem vodnjaku v Ljubljani, je nastajala gromozanska škoda.
Jezera, ki postanejo kisla, kot jezero Asnen na Švedskem, so zelo čista, saj v njih pomre vse, kar je živega. Ko se spomladi v severnih predelih stali sneg, postane problem kislega onesnaževanja še toliko večji. Iz talečega se snega se namreč sproščajo velike količine nakopičenih kislin. Na Norveškem so že v tisočerih tamkajšnjih jezerih pomrle rastline in živali in več kot dvajset odstotkov švedskih jezer je že kislih. 
Pomemben učinek kislega dežja je poškodba kemijskega ravnotežja v tleh, kar povzroča izpiranje določenih rudnin, npr. magnezija in aluminija. Rastline, ki rastejo v takih tleh, posebno iglavci, trpijo zaradi pomanjkanja rudninskih snovi in so bolj dovzetne za bolezni. Rudninske snovi iz tal se zato izpirajo v reke in jezera, kar zmoti vodno življenje, npr. poškoduje škrge ribjih mladic in ubija rastline. Jezera, ki jih doseže kisli dež, so na pogled čista, kajti v njih ni rastlinskih planktonov. Jezera in reke trpijo bolj neposredno škodo, ker postanejo kisli zaradi deževnice, ki se izliva vanje iz neposredne okolice. Glavni vir kislega dežja so dušikove in žveplove spojine, ki nastanejo pri dejavnosti iz človeških virov, kot so proizvodnja električne energije, tovarne in motorna vozila. Termoelektrarne na premog so med največjimi onesnaževalci. Plini se lahko prenašajo po zraku na stotine kilometrov daleč, preden se pretvorijo v kisline in odlagajo. V preteklosti so imele tovarne krajše dimnike in so zato povzročale številne težave na krajevni ravni. Zato imajo danes tovarne daljše dimnike, vendar pa to pomeni, da onesnaževalce odnaša dlje in se s tem povzroča široko razširjena ekološka škoda. Velik onesnaževalec je tudi živinorejska dejavnost. Odgovorna je za dve tretjini antropogenih virov amonijaka, ki ga proizvaja človek s svojimi dejavnostmi, in prav ti znatno vplivajo na nastanek kislega dežja.
UKREPI ZA BOLJŠI JUTRI
Škodo, ki smo jo povzročili v ozračju in okolju, v katerem živimo, lahko popravimo na veliko načinov. Jezera in gozdove, ki jih je poškodoval kisli dež, zdravijo s posipavanjem apna. S tem nevtralizirajo kislost. Ribe se lahko vrnejo v ozdravljene vode, mlada drevesa pa na takih tleh zdravo rastejo. Pa vendar zdravljenje z apnom ne more ustaviti že začetega umiranja, niti ne more nadzorovati vira onesnaževanja s kislinami.
S pogozdovanjem v velikem obsegu bi dosegli, da bi drevesa iz ozračja odstranila več ogljikovega dioksida. Vendar bi morali, da bi drevesa vpila ves ogljikov dioksid, ki ga dandanes ustvarijo ljudje po svetu, s tropskim gozdom zasaditi površino, veliko kakor Evropa od Atlantika pa vse do Urala. Nekaj uspeha so dosegli v boju za zaščito ozonske plasti z razvojem izdelkov, »prijaznih do ozona«, ki ne vsebujejo CFC. Leta 1992 so datum, po katerem bi v razvitem svetu ne smeli več uporabljati CFC, prestavili na leto 1995. Državam v razvoju so dali še deset let časa in jim obljubili finančno pomoč za razvoj kemikalij brez CFC.
|
V kisla jezera iz helikopterjev stresajo na tone apnenega prahu, da bi nevtralizirali kislino v vodi. Toda tako premagovanje težav je kratkoročno, težavno in drago. S tem le krajevno odpravljajo posledice, ne pa tudi vzrokov za nastanek kislega onesnaženja. |
|
ELES letno v prenosno omrežje od proizvajalcev električne energije prevzame več kot 20 000GWh električne energije. S to energijo, bi lahko žarnica gorela več kot milijon let. |
Pline iz dimnikov termoelektrarn očistijo tako, da jim dogradijo velikanske in zelo drage čistilne naprave. Odvečni plini gredo skozi posebne čistilne komore, kjer jih škropijo z mešanico apnenca in vode. Ta reagira z žveplovim dioksidom in ga večinoma odstrani iz izpušnih plinov, preden se ti dvignejo v ozračje. Tovrstne naprave zmanjšajo sproščanje SO2 za 90 odstotkov.
V industrializiranem svetu so že začeli ukrepati, da bi očistili zrak. Evropska unija si prizadeva zmanjšati sproščanje žveplovega dioksida in dušikovih oksidov. Leta 1987 je 22 držav ustanovilo »Klub 30 odstotkov« in se dogovorilo, da bodo do konca leta 1993 zmanjšali sproščanje žveplovega dioksida za 30 odstotkov. Stanje se je izboljšalo, toda potrebna bodo še večja prizadevanja, da bi dosegli zastavljeni cilj. Številne države so uvedle stroga določila o avtomobilskih izpušnih plinih. Še naprej si moramo prizadevati, da bi zmanjšali porabo fosilnih goriv in ustavili uničevanje tropskih deževnih gozdov in s tem obvladovali količino ogljikovega dioksida v ozračju. Nadzor onesnaževanja je lahko zelo drag. Hkrati z napredkom v razvitem svetu moramo zagotoviti, da si bodo lahko tudi revnejše države privoščile razvoj neonesnaženih industrijskih območij in čistih oblik pridobivanja energije.
K zmanjšanju porabe fosilnih goriv pripomorejo posebne dajatve za porabo tistih vrst energije, ki povzročajo onesnaženje. S tem uporabnike in industrijo spodbudimo, da varčujejo z energijo in uporabljajo tiste vrste energije, ki manj onesnažujejo okolje, kot so na primer sončna energija, veter in vodni viri. Za pridobivanje energije in organskih gnojil lahko uporabimo smeti, človeške in živalske odpadke. V Severni Ameriki in Evropi na odlagališčih že poskušajo elektriko pridobivati iz metana, plina, ki sicer pripomore k učinku tople grede. Namesto umetnih gnojil, pri katerih se sprošča dušikov oksid, ki povzroča kisli dež, pa lahko uporabljamo organska gnojila. Ker je po svetu v uporabi več kot 500 milijonov avtomobilov, moramo oblikovati vozila, ki jih bo poganjala čistejša energija, na primer elektrika iz akumulatorjev ali gorivnih celic. Gorivne celice ne oddajajo škodljivih plinov in jih lahko uporabimo za pogon avtomobilov v gosto naseljenih mestih.
Svoje znanje lahko že danes preizkusiš na http://ec.europa.eu/clima/sites/campaign/quiz/quiz_sl.htm.
ZAKLJUČEK
Podnebne spremembe so svetovni problem, vendar lahko vsi pripomoremo k temu. Celo majhne, vsakdanje spremembe lahko pomagajo preprečiti izpuste toplogrednih plinov, ne da bi vplivali na kakovost našega življenja. Pravzaprav nam lahko celo prihranijo denar. Pri ELES-u verjamejo v sožitje človeka in narave, zato vsakodnevno širijo načela družbeno odgovornega ravnanja v poslovnem in družbenem okolju, ki ga soustvarjajo. Samo s pozitivnim odnosom do trajnostnega razvoja naše družbe vzpostavljamo vezi partnerstva in zaupanja, spoštujemo naravno okolje in z dejanji dokazujemo svojo odgovornost do družbe. Pri ELES-u je narava njihov življenjski partner, saj so pridobili okoljski standard kakovosti ISO 14001, ki je eden najpomembnejših mednarodno priznanih standardov ravnanja z okoljem. Ta dokazuje, da izpolnjujejo zakonske zahteve, gospodarno ravnajo z naravnimi viri, materiali in energijo, uvajajo okolju prijazne tehnologije, ter z zmanjševanjem nastajanja odpadkov in učinkovitem ravnanju z odpadki preprečujejo onesnaževanje okolja.
Vplivaj na podnebne spremembe!
Več o tem na http://ec.europa.eu/clima/sites/campaign/control/takecontrol_sl.htm.
Vsako dejanje šteje, začnimo pri sebi in bodimo zgled drugim. Za konec pa še misel Johna Ruskina.
Sončna svetloba je izvrstna, dež je osvežujoč, veter te ponese više, sneg te poživlja; res ni slabega vremena, so samo različne oblike dobrega vremena.
~John Ruskin
