Življenje teče tako hitro kot velika reka. Ne ustavlja se, ali pač? Še pred dvajsetimi leti se je v majhni deželi, Sloveniji, na naravne katastrofe gledalo iz naslonjača, skozi moderno okno v svet, s televizorjem. Zaradi ene izmed najpomembnejših surovin sodobnega časa, elektrike, so naša življenja tako zelo razbremenjena, da smo skozi približno 100 let poznavanja moderne energije čisto pozabili, kako je živeti brez nje. Morda je to pozitivna stvar, prihodnost je usmerjena k napredkom, kajne? Naenkrat pa nas je zadelo. Majhno Slovenijo je sprva pozdravil sneg, ki se je čez noč sprevrgel v najhujšo ujmo v zgodovini Slovenije, masivni žledolom. Ta zaledenela oblika padavin na tleh se je pojavila zaradi naslednjih dejavnikov. Ozračje je razdeljeno v tri plasti, najvišja je mrzla plast zraka, nato topla in potem spet mrzla plast zraka pri tleh. Če so se v najvišji plasti izoblikovale snežinke, so se te v srednji plasti stopile in tako kot kapljice potovale proti spodnji, mrzli plasti. Pri tleh pa so te kapljice zmrznile. Močan žled, ki je krivec velikih gospodarskih škod, se v Sloveniji pojavlja približno na vsakih 50 let. Čez noč je v Sloveniji brez elektrike ostalo znatno število gospodinjstev, država je razglasila rdeči alarm za vso državo. Kaj pa to sploh pomeni? To pomeni, da je gibanje zunaj bivališč smrtno nevarno, saj je žled povzročil takšno lomljenje dreves, da je po mnenju strokovnjakov sodeč uničenih 50 % slovenskega gozda. Žalostno, saj je večletni trud gozdarjev čez noč šel v nič. Zjutraj, po najhujšem, je bilo zaprtih veliko število šol po Sloveniji. Odločitev, ali bo šola ostala odprta ali zaprta, pa je bila prepuščena ravnateljem, ki so morali glede na prebivališča posameznikov oceniti, ali je varen prevoz do šole ali ne. Tako je nekaterim otrokom ter mladim bilo zagotovljeno počivanje, nekaterim celo za več kot teden, recimo v najhuje prizadetem kraju, Postojni, kjer se je srednja šola spremenila v krizni center, ki je s pomočjo skavtov ter drugih prostovoljcev poskrbela, da so ljudje našli varno zavetje, saj se prenekateri niso mogli ogreti, ker surovine stoletja enostavno ni bilo. Mimogrede moramo omeniti, da v naši občini na srečo nismo bili deležni take katastrofe, saj smo bili prikrajšani za največ pol dneva brez elektrike, nekateri morda več. Ampak katastrofo čuti vsa Slovenija, saj veste, sestra oz. brat začuti, ko je z bratom oz. sestro nekaj narobe. Kljub temu da smo se mi ter nekateri drugi redki predeli Slovenije najhujšemu izognili, je to vplivalo na vse. Potrebno se je tudi spomniti na 20-letnega Ptujčana, ki se je na Pohorju zraven njegovega kolektiva, Elektra Maribor, trudil vzpostaviti električni tok. Na žalost je umrl zaradi zastoja srca ob električnem udaru. Tako je Slovenija dobila prvo smrtno žrtev ujme. Kdo pa je spet podaril največji delež k pomoči odpravljanja ujme? Kdo drug kot 34000 prostovoljnih gasilcev, ki Slovenijo vedno znova in znova ženejo na poti iz najhujšega. Že tako obubožane Slovenske železnice je ujma zelo prizadela. Uničena je železniška proga Ljubljana-Koper ter mnoge druge. Na žalost moramo poudariti, da je naša vlada spet razočarala državljane. Medtem ko so se prostovoljci borili za narod, je bilo na terenu le 700 vojakov. Četudi v Sloveniji nimamo velikega števila le-teh, bi lahko država prispevala večji del pomoči svojemu že tako obubožanemu narodu. Žalostno je tudi to, da se Slovenci združimo ob naravnih nesrečah, medtem ko bi tako tesne vezi lahko imeli venomer. In kdo so junaki te ujme? Gasilci, prostovoljci, skavti … Skratka vsi, ki so pomagali oz. na kakršen koli način pomagali ljudem, ki jih je prizadela ujma. Zahvala gre tudi poljskim, hrvaškim ter drugim narodom, katerih prostovoljci so nam priskočili na pomoč. Stanje v državi se tako počasi normalizira. Žalostno je dejstvo, da se zavemo o pomenu elektrike, prostovoljcih itd. šele takrat, ko nas nekaj zadane. Četudi bomo čez nekaj let na to katastrofo morda pozabili, bo ta stran življenja za vedno ostala v srcih slovenskega naroda.
