Naš planet Zemlja je najbolj dragocena stvar, ki jo ljudje imamo in lahko uporabljamo, saj nam nudi vse potrebno za ohranitev človeštva. Pa se tega res zavedamo? Čisto preveč samoumevno nam je postalo »mučenje« našega življenjskega prostora z razkošnim načinom življenja, ki si ga privoščimo. Raznorazna prevozna sredstva, prehrana, stanovanje, infrastruktura, kemikalije, pesticidi, naravni in umetni materiali, voda in še marsikaj, vse to so stvari, ki jih dnevno uporabljamo brez razmišljanja. In ravno to vse predstavlja področja, na katerih človek pušča svoj odtis: raba naravnih virov, onesnaževanje in raba prostora. Posledice pa se že kažejo predvsem v tem, da danes predstavlja rodovitna površina manj kot eno četrtino površine Zemlje, kar je 10,8 milijard ha in to vključuje oceane in rodovitno kopno. Izračun ogljikovega in ekološkega odtisa pa nas hoče ravno na to tudi opozoriti-koliko škode lahko dela že en posameznik na Zemlji. Najprej nam pove koliko hektarjev rodovitne površine zemlje vsak posameznik uporabi s svojin načinom življenja, nato nam v tonah CO2 poda količino emisij, ki jih posameznik pridela pri uporabi energije in nazadnje nam predstavi ponavadi kar vznemirljiv podatek in sicer koliko Zemelj bi potrebovali, če bi vsi živeli po načinu kot ga živi posameznik, ki je dobil tak rezultat. In s tem izračunom smo se ukvarjali tudi na OŠ Roje.
OŠ Roje že nekaj časa uspešno deluje kot Eko šola, učence usmerjamo v čimbolj ekološko obnašanje in jih učimo kako pomembno je paziti na naš planet. Na šoli smo uvedli in se poslužujemo veliko različnih načinov ekološkega obnašanja, letos pa smo tako učitelji kot učenci v okviru projekta Učinkovita raba energije izračunavali kolikšen pa je v konkretnih številkah ta odtis, ki ga puščamo za seboj.
Pri izračunu je sodelovalo 42 učencev in za polovico manj učiteljev, večinoma iz šolskega programa, pridružila sta se dva oddelka posebnega programa. Najprej so učenci poslušali razlago o tem, kaj sploh sta ekološki in ogljikov odtis, v kakšnih merah je podan rezultat in kako se to kaže v resničnem življenju. Nato so skupaj z učiteljico razmišljali o tem, na katerih področjih lahko človek pušča odtis in pregledali podatke o tem, kakšno je stanje rodovitne površine na Zemlji danes glede na že narejeno škodo. Sledil je izračun odtisa tako, da je vsak učenec sam ali s pomočjo učiteljice na spletnem kalkulatorju odgovoril na 11 vprašanj o svojem življenjskem slogu in dobil izračunan rezultat odtisa, kar je bilo za učence seveda najbolj zanimivo in so uživali ob uporabi računalnika. Svoje rezultate so primerjali med seboj in ob tem raziskovali zakaj je prišlo do razlik med njimi in kaj kdo dela drugače. Primerjali pa so jih lahko tudi s podatki o odtisu povprečnega Slovenca iz leta 2003 in 2005, ki jim jih je predstavila učiteljica. Za zaključek aktivnosti pa je vsak oddelek dobil svoj Vodič za ekofrajerje, na katerem je šest preprostih, vendar zelo učinkovitih nasvetov za ohranjanje zdravega okolja in zmanjševanje človeške sledi na njem. V razredu so ga postavili na vidno mesto, da se bodo učenci lahko uspešno ravnali po teh načelih. Prav tako so vodič dobili v oddelkih posebnega programa in v 1. razredu, kjer pa so se o odtisu predvsem pogovarjali, pregledali gradivo in razmišljali o čisto preprostih načinih, kako lahko oni sami pripomorejo k bolj zdravemu okolju doma in v šoli, saj je bil izračun odtisa na računalniku za njih prezahteven. Vsi učenci so pri dejavnosti z veseljem sodelovali in prepričana sem, da si je vsak zapomnil vsaj en način varovanja okolja.
Rezultati, ki smo jih dobili za ekološki odtis so čisto povprečni glede na podatek iz leta 2003, ki pravi, da je bil takrat ekološki odtis povprečnega Slovenca 3,41 globalnih hektarjev. To seveda kaže na to, da vsak potrebuje določen prostor za življenje in uporablja veliko naravnih virov, kar pa je težko zmanjšati, sploh če zraven upoštevamo še dejavnik posebnih potreb naših učencev. Naš povprečen rezultat ogljikovega odtisa je pa za kar približno 3-4 tone CO2 manjši od rezultata povprečnega Slovenca iz leta 2005, ko je le ta znašal 10,044 ton CO2. Tukaj se pa vidi, da se naši učenci ne prevažajo veliko z avtomobili, ampak hodijo v šolo peš ali s kolesom in tudi da zaradi takih in drugačnih razlogov nimajo veliko možnosti potovanj in drugih luksuzov. Ogljikov odtis je tudi veliko lažje zmanjševati, saj to niso naše vsakodnevne potrebe oz. obstaja veliko alternativ, ki jih lahko vpeljemo v naš življenjski slog, predvsem na področju prevoznih sredstev in uporabe energije. Končni podatek o tem, koliko naših planetov bi potrebovali za svoj življenjski slog, pa žal pri vseh ostaja nad 1, v povprečju je naš rezultat 1,6. Teoretično naj nam torej z enim samim planetom sploh ne bi uspelo priti skozi življenje, če ne bomo resno začeli zmanjševati našega vpliva na življenjski prostor. No, za ostale tega res ne morem zagotoviti, za vse učence in učitelje OŠ Roje pa lahko z zagotovostjo rečem, da so pravi Ekofrajerji!
Kristina Petkovšek in ekošolarji OŠ Roje
