Predavanje na študijski skupini, kjer je bil predstavljen kompetentni pristop k naravoslovni dejavnosti, me je navdušilo, da poskusim v svoji skupini nekaj podobnega izvesti tudi sama. Izziv je bil toliko večji glede na to, da sem v skupino vstopila pred kratkim, kot zamenjava prejšnje vzgojiteljice. Otroke sem šele spoznavala in imela zgolj približno sliko njihove razvojne stopnje, na podlagi katere bi presodila, katere dejavnosti bodo – glede na to, da gre za kombinirano skupino 2-4 leta – ravno pravšnje, da bi jih vzpodbudile k sodelovanju in obenem ugodno vplivale na njihovo »območje bližnjega razvoja«.
Skladno z motivacijo, ki sem jo prejela na študijskih skupinah, ki se je lepo pokrila s tematiko, ki jo je nakazoval letni delovni načrt, sem se odločila za raziskovalne dejavnosti na temo lesa. Želela sem, da tokrat raziskovanje poteka od neznanega k znanemu, zato sem jim prvega dne v igralnico prinesla le zelo fino mleto žagovino in jo ponudila na mize v dveh posodah – skupaj z lesenimi paličicami. Otroci so jo takoj pričeli raziskovati z rokami – jo tipali, pretakali v lončke, risali po njej s paličicami, na najino spodbudo so jo tudi vonjali, nekateri so si jo upali tudi poskusiti. Pa jim ni bila všeč, a še vedno niso bili prepričani »kam bi jo dali«. Moje vprašanje »Kaj bi to lahko bilo?« je imelo še vedno edini odgovor, ki pa so ga (kdor je žagovino nesel k ustom) tudi že ovrgli: da gre za moko. Ker z nobenim od podvprašanj s sodelavko nisva prišli nikamor, odgovora pa jim pa nisem želela predočiti sama, sem se domislila:
»Otroci, tole, kar je na mizi, je stranski produkt stvari, ki se skriva v uganki, ki vam jo bom povedala. Ko to stvar predelamo, dobimo tole, kar je na mizi.«
Nato sem jim povedala uganko:
Spomladi na njem ptič si gnezdo zgradi,
jeseni pa z njega vsak list odleti. (drevo)
Otroci so pravilno uganili, da gre za drevo.
»Če je to, kar imate na mizi, nastane, ko z drevesom nekaj naredimo….Kaj lahko naredimo z drevesom?« Med različnimi odgovori je prišel na dan tudi »Požagamo!« Kaj je potem to?
Otroci so ugotovili, da gre za les, niso pa še poznali besede žagovina. Tu jim je bilo treba izraz podati. Nadaljnje raziskovanje žagovine se je sprevrglo v raziskovanje materiala. Ker so se nekateri otroci že znali podpisati, sem jih spodbudila, naj to poskusijo v žagovini. Predstavljali sva črke njihovih imen otrokom, ki črk še ne poznajo dobro. Vsi so se zabavali. Nato sva jim na mize ponudili liste z njihovimi imeni, ki so imela »prazne« črke. Rekli sva jim, da bodo, če bodo črke zapolnili z žagovino, njihova imena oziroma črke, ki ga sestavljajo, še posebej lepo vidne in se jih bodo lažje naučili. Zagnano so se lotili dela. Najina ugotovitev je bila naslednja: po pričakovanjih so črke lepo polnili tisti otroci, ki so se znali že podpisati. Vendar je bilo med ličnimi izdelki veliko izdelkov tistih otrok, ki črk sploh še niso dobro poznali. Najslabše so se pri nalogi odrezali tisti otroci s kratko pozornostjo (ker dejavnosti niso želeli izpeljati do konca ali pa so v nekem trenutku pričeli hiteti in so postali površni). V igralnici je naslednje pol ure vladala delovna živahnost, otroci so tudi opazovali drug drugega, iskali enake črke v imenu soseda, si pomagali…
Šele naslednjega dne sem jim predstavila pravljico TUDI DREVO IMA SRCE (Shel Silverstein ), ki se je vseh zelo dotaknila. Zapomnili so si, kaj vse nam drevo lahko »da«, tudi če na koncu od njega ne ostane nič razen starega štora. In zapomnili so si, da je imel fant v zgodbi drevo rad, ker mu je omogočil toliko stvari: dajal mu je liste, sadeže, da ni bil lačen, in za katere je kasneje prejel tudi denar; dal mu je les za hišo in čoln…Skupaj smo izdelali plakat risbe drevesa, ki označuje njegove dele, ga opremili s slikami različnih dreves, ki so jih otroci poiskali v slikanicah, Cicidojih…Iskali in spoznavali smo uganke, pesmice o drevesih, ki smo jih glasbeno oplemenitili z igranjem na MRI ter jih poskusili predstaviti tudi z gibom. Kadar smo v naslednjih dneh odpravili na sprehod do gozdička, kjer smo drevesa tipali, merili, izdelovali odtise debel in še in še, se nama je na trenutke zdelo, da otroci drevesa doživljajo drugače. Nekateri so jih tudi pobožali.
Z zanimanjem so v naslednjih dneh iskali njihove plodove in nabirali njihove liste, iz katerih so sestavili živali, delali odtise, še vedno so radi ustvarjali z žagovino, od igrač pa so v tem času stopile v ospredje lesene kocke.
Nekega dne sva jim ponudile neobdelane lesene kocke in brusilni papir, s katerim so lepo zbrusili robove svoje kocke. Na koncu so še pobarvali srce, ki sva ga narisali na kocko – saj ima, kot smo se naučili iz pravljice - tudi drevo srce.
Dejavnosti na temo »les« so se iz predvidenega enega dne razširile na štirinajst dni, nove idejepa se še vedno porajajo sproti.
Preden sva sklop dejavnosti zaključili, sva s skupino obiskali še mizarsko delavnico, otrokom predstavili »rastlinjak v stekleni posodi«, ki je že iztočnica za naslednji sklop dejavnosti na temo »travnik«; čisto za konec pa sva skupaj z njimi zasaditi malo drevo, ki ga bomo čuvali, zanj skrbeli, da zraste v veliko, mogočno drevo.
Začetne dejavnosti in prebiranje pravljic o drevesih pa sva vključili v projekt eko bralne značke. Z izbranimi dejavnostmi sem želela izhajati in uporabljati naravni (odpadni) material, otrokom približati drevo kot živo bitje, jim prikazati soodvisnost človeka in narave na njim razumljiv način in jih navajati na skrb za okolje.
