Ob 8. uri smo se skupaj s 4. r. z avtobusom odpeljali proti Stranjam. Malo naprej od Sv. Antona smo izstopili in jo peš mahnili do prve eko kmetije – h Kočevarjevim. Gospodarja smo ujeli med klepanjem kose. Prva stvar, ki nam jo je pokazal, je bil poseben »kozel« za klepanje kose. Ker je to eko kmetija, uporabljajo le eko škropiva, ali pa delo, namenjeno škropljenju, opravljajo kar ročno (npr. pobiranje hroščev s krompirja). Gospodar nam je pokazal kope, kjer pridobivajo oglje in razložil potek dela. Najprej v sredino zabijejo štiri dvometrske kole. Nato okoli zlagajo drva (od najtanjših do najdebelejših) in na koncu spet vse pokrijejo z manjšimi drvmi. Prazne prostore med drvmi zapolnijo s preostalimi drvmi. Nato vse skupaj »obmečejo« z zemljo, zakurijo in pustijo, da se kuha. Malo dežja je dobrodošlega, nevihta pa ne, ker uniči nastalo delo. Suha drva se kuhajo do dva tedna, manj suha pa še dlje. Na koncu oglje presejejo. Nato smo bili pogoščeni in uživali v družbi prašičev in krav ter se zabavali ob božanju telička. Gospodar nam je še pokazal peč za delanje apna, ki pa na žalost ne deluje več, čeprav si prizadevajo, da bi jo ponovno spravili v pogon in bi to vodili kot turistično dejavnost. Apno so pridobivali tako, da so v to posebno peč, katere dolžina v notranjosti je 2 m, globina pa 3 m, dajali kamenje. Nato so zakurili v luknji, globoki 3 m, in gor naložili kamenje. Notri so drva zlagali kot pri kopah – od najtanjših in najmanjših, do najdebelejših. Vročina v peči je bila več kot 2000 stopinj Celzija, tako da je kamenje že kar gorelo. To je trajalo dva dni, morali pa so paziti, da je v peči gorelo ves čas, pri tem so morali ljudje trpeti vročino, tudi 50 stopinj Celzija). Po tej razlagi smo se poslovili in odšli naprej po gozdu do Župančevih – do še ene eko kmetije, kjer se ukvarjajo s kozjerejo. Imajo veliko koz, srnaste pasme, ki jih redijo za mleko, pa tudi dva prašiča jim delata družbo. Koze smo šli pogledat v hlev in gospodar nam je pokazal tudi molznico. Tudi na tej kmetiji so poskusili domače dobrote. Potem smo se odpravili peš v dolino, učitelj Franci nas je nato razvozil na Blanco s kombijem, nekateri učenci pa so se domov odpravli kar peš. Tako je minil zadnji športni dan v 5. razredu, ki je bil hkrati tudi poučen, naučili smo se marsikaj novega.
Jerneja Prah, 5.r.,
OŠ Blanca
